»Si bil ti tisti, ki je na vojaških vajah vseh pet strelov sprožil namesto v svojo v sosednjo tarčo?« je sošolca iz srednje šole vprašala Anka Pavlin. Trije nekdanji sošolci so se minulo popoldne zbrali na kosilu in skupaj obujali spomine na srednješolske dni. 18. junija je minilo natanko šestdeset let, odkar so za seboj zaprli vrata tedanje ljubljanske gradbene srednje šole.

A ob poslušanju prigod iz šolskih klopi, ki so še povsem sveže, se zdi, da so jih doživeli šele pred kratkim. So generacija 1958, ki je znanje nabirala še v učilnicah v zadnjem nadstropju stavbe na Aškerčevi cesti, tam, kjer danes deluje Šolski center Ljubljana. Na pobudo Pavlinove se srečujejo vsakih pet let, na druženje povabijo tudi življenjske sopotnike. Minulo popoldne sta se Pavlinovi pridružila nekdanja sošolca Jože Savenc in Friderik Hauptman.

Najprej s težavami, potem kot vzor

Ob vpisu jih je bilo 39, a osip je bil velik in v četrtem letniku jih je bilo le osem. Pavlinova je bila na oddelku za industrijo gradbenega materiala edino dekle. »Šola je bila zahtevna. Takrat je le nekaj profesorjev imelo izobrazbo za poučevanje, drugi so bili strokovnjaki za področje, ki so ga učili. Tehnične predmete so nas tako učili denimo arhitekti in inženirji,« pripoveduje Pavlinova. Ob tem v smehu priznava, da tudi v drugem letniku na začetku niso bili ravno vzorni učenci: »Bili smo polni cvekov, zato so v šolo poklicali starše in jim zagrozili, da bodo razred razpustili, če se ne bomo začeli učiti. Ukrep je zalegel, potem smo se pridno učili.« Kako pridno, pove Savenčeva soproga, ki je v šolo hodila nekaj let za njimi: »Šolo so zaključili z najboljšim uspehom v generaciji. Mlajšim generacijam so jih zato profesorji večkrat postavili za vzor.«

K učenju jih je spodbujal tudi profesor, ki jih je učil o ustavi in se ga je zato prijel vzdevek socialist. »Hkrati je bil pomočnik direktorja, mrkega in strogega videza. Ko je prišel v drugem letniku prvič v razred, bi se skorajda skrili pod klopi,« se prvega vtisa spominja Pavlinova. A dodaja, da jim je stal ob strani. »Ko je sošolec pri njegovem predmetu popravljal oceno, saj bi sicer moral ponavljati razred, mu je profesor postavil vprašanja, za katera je bil prepričan, da bo nanje znal odgovoriti. Prvo vprašanje je bilo, kakšne barve je jugoslovanska zastava,« pripoveduje sogovornica.

Ukor zaradi rdečega vazelina

Sošolci se še ob 60. obletnici mature spominjajo, kako je Hauptman na skrivaj kadil in mu je postalo tako slabo, da ga je profesor poslal domov, kako se je Pavlinova prvič naličila z rdečim vazelinom in zato dobila ukor, kako so se odpravili na izlet v Pulj in Opatijo ter kako so jim iz bližnje pekarne začeli dostavljati malico. »V prvem in drugem letniku smo si malico prinesli od doma, v tretjem pa so v pekarni pekli črne hlebčke. Ker nisem imela dovolj denarja, sva s sošolcem hlebček kupila skupaj in si ga razdelila. V četrtem letniku so potem na podstrešju šole začeli pripravljati malico. Najboljši so bili petki, ko je bil na jedilniku ribji namaz,« pripoveduje Pavlinova.

Danes so ti dogodki zabavne anekdote. »Bili smo ekipa,« se spominja Hauptman. Je eden od treh sošolcev, ki so po uspešno opravljeni maturi izobraževanje nadaljevali na fakulteti. Drugi so si poiskali službo. »Zaposlitve ti niso ravno ponujali, malo si se moral znajti, vendar si potem službo dobil na področju, za katero si se šolal. Če pa si bil pripravljen iti na delo izven Ljubljane, recimo v Velenje ali na Primorsko, si dobil še službeno stanovanje,« takratne razmere na trgu opisujejo nekdanji sošolci.