Nedeljski dnevnik: Marjanu Šarcu sledijo, kot so Marjanu Podobniku

Šest dni po državnozborskih volitvah je na zabavi s plesom po odbojkarskem turnirju na mivki v Športnem društvu Zaplana nad Vrhniko svetovno znani barman Aleš Ogrin za osvežitev mešal tudi poseben Drnovškov koktajl kot spomin na ne prav dolgoletnega sokrajana. Hiša na Zaplani, v kateri je do konca živel dr. Janez Drnovšek, je že prodana, spomin na pokojnega predsednika vlade in države pa naj bi ohranjali tudi z imenom koktajla, čeprav sam ni bil velik ljubitelj alkoholnih pijač. Pač pa se je odlično spoznal na mešanje političnih koktajlov, opravilo, pri katerem skoraj po pravilu vedno pogrne prav letošnji zmagovalec volitev Janez Janša. Nič se ni naučil niti iz podobnega povolilnega preštevanja, ki se je zgodilo po novembrskih volitvah leta 1996, ko je sestavljanje vlade trajalo skoraj do konca februarja 1997.

Zmagovalka volitev leta 1996 je bila Liberalna demokracija Slovenije, za njo sta se precej tesno uvrstili Slovenska ljudska stranka oziroma Marjan Podobnik in Slovenska demokratska stranka z Janezom Janšo. Zadaj je s krščanarji capljal še Lojze Peterle. Samo medklic: zanimiv je bil opomnik pri takratnih levih strankah, zakaj ne v koalicijo s Peterletom. Zapisano so imeli: Peterle ni šef Slovenskih krščanskih demokratov, temveč šef argentinskih belogardistov in največja zmota po letu 1990 je, da nekaj starčkov iz Argentine modelira razprtije na Slovenskem (opomba avtorja: kar se je na polno razmahnilo s prihodom dr. Franca Rodeta v Slovenijo). SKD je sicer žlahtna stranka, ki jo Slovenci potrebujemo, vendar brez Peterleta. Dodatek: Argentinci so hoteli med bele potisniti tudi prekmurske izseljence, ki so prišli v Buenos Aires že leta 1929 in so ustanovili povsem svoje društvo Tramuros – Preko murci!

Zato se leta 1996 okoli Lojzeta Peterleta tudi dr. Janez Drnovšek ni posebej trudil. Tako je imela dobesedno prosto pot desna koalicija SLS, SDS in SKD, vendar z vabo na trnku, ki je Janša ni mogel pogoltniti – predsednik vlade bi postal Marjan Podobnik, ki je Janši ponujal mesto šefa državnega zbora, kajti v Cerknem se je že zbiralo širše sorodstvo Podobnikovih in Omanov, da si bodo razdelili ministrske položaje. Zato je Janša obupno iskal pot do položaja predsednika vlade, zmagovalec volitev Drnovšek je kombiniral, Marjan Podobnik pa ni pristal na noben pogovor. Dilema je bila pravzaprav ubijalska in povsem podobna letošnji.

Po nenavadnem naključju smo prav sodelavci Šepeta nenadoma postali nekakšni posredniki (novinarje se itak zgodovinsko dokazljivo vedno uporablja v politiki v trenutku, ko ni več pametnega izhoda) med Drnovškom, ki si je vzel čas in je povolilne kombinacije preigraval v hotelu Plesnik v Logarski dolini, in Marjanom Podobnikom, ki je poskušal zmešati svoj zmagoviti koktajl v strankarskih prostorih, takrat še na Poljanah v Ljubljani. Iskreno, ne enemu ne drugemu se ni izšlo, dokler se Podobnik, ko smo se z njim pogovarjali z Drnovškovim pooblastilom, ni odločil v svojem znanem vehementnem slogu: »Čez dve uri bom čakal Drnovška v prvem nadstropju gostilne Pok na Brezovici pri Ljubljani.« Rečeno, storjeno, Drnovšku sporočeno. Za vsak slučaj je bil že nekaj dni pripravljen helikopter, ki je nemudoma poletel preko Kokrškega sedla in pristal na travniku na Brezovici, od koder je bil le skok do gostilne Pok. Že ob rokovanju je bilo jasno, da mislita resno, kajti po nekajmesečnih negotovostih sta si oba vidno oddahnila.

Varnostniki in osebje, ki je na mizo med oba postavilo nekaj osvežilnih pijač, so se že začeli umikati iz sobe, ko je nenadoma noter planil Janez Janša v spremstvu najzvestejših jurišnikov. Brez besed je besno in prezirljivo pogledal Podobnika in nato še nagleje, kot je prišel, tudi odšel. Zgodila se je komaj verjetna politična napaka, vendar takšen Janez Janša je, ko izgubi nadzor nad dogajanjem in ga zapusti vse znanje o taktiki in strategiji.