Vedno več ljudi živi v urbanih območjih in veliko jih sobiva s psi. Za našo in pasjo dobrobit v mestih lahko izpostavimo izpolnitev vsaj treh pogojev.
Zadovoljitev potreb. Večina nas dneve preživlja sede oziroma v zaprtih prostorih. Oboje ima negativen vpliv na naše zdravje. Zato ob vsakodnevnih obveznostih potrebujemo redno gibanje v naravi, da nas lahko drži v vitalni kondiciji. Ob natrpanem urniku si mnogi ne morejo privoščiti daljše vožnje do »zelenih« območij izven mest, zato so zelene površine na naši dnevni poti nujno potrebne. Podobno je z našimi psi, saj zanje nimamo časa, ko opravljamo službo in druge obveznosti. Prepuščeni so sami sebi ali pa omejeni v manjših prostorih. Če želimo zdravega psa, moramo dnevno poskrbeti za zadovoljitev njegovih potreb po kakovostnem gibanju oziroma zadovoljitvi nagonov.
Spoštovanje norm. Ker si prostor delimo, moramo tako ljudje kot psi skozi procesa vzgoje in socializacije. Z izjemo nagonskih odzivov ne mi ne psi ne znamo ničesar, ko pridemo na svet. Zato nas je vsega treba naučiti, ob tem pa poskrbeti, da se v procesu učenja, vzgoje in socializacije ne poškodujemo, ne zbolimo in da tudi drugim ne povzročamo preglavic. To obdobje lahko traja različno dolgo, tako pri ljudeh kot pri psih, in se ne zgodi le z osnovno šolo pri otrocih, niti ne s tečajem v pasji šoli.
Obzirnost in souporaba prostora. Tisti, ki so ta proces opravili dobro, lažje sobivajo v mestnem vrvežu, so obzirni do drugih uporabnikov prostora, ne potrebujejo omejenih površin na prostem, da bi zadovoljili svoje potrebe po rekreaciji, in uživajo v času, ki ga aktivno preživijo s svojim psom.
Uporaba pasjih parkov
Delitev in omejevanje namenskih površin sta pogosto smiselna, velikokrat pa pomenita potuho pri vzgoji in nepotrebno omejevanje javnega prostora. V primeru fizično omejenih površin za pse gre ravno tako lahko za dve obliki rabe. Prva ima lahko odlično vsebino, kjer je park namenjen varnemu prostoru za vzgojo in socializacijo psov in sta tako pes kot vodnik aktivna udeleženca v procesu vzgoje oziroma socializacije, vodnik upošteva princip preventive. Vodniki med seboj komunicirajo in psov ali sebe ne izpostavljajo situacijam, ki bi imele neželene posledice. Psi v tem primeru na površini ne opravljajo potrebe, temveč se objekt uporablja kot učilnica.
Druga oblika rabe pa je na žalost pogostejša. V pasje parke ljudje spuščajo pse z namenom, da se v njih prosto gibljejo, družijo z drugimi psi ali celo opravljajo potrebo. Takšna raba dragocenih zelenih površin v mestih ima mnoge negativne posledice za vodnika in psa in praktično nobene pozitivne. Najočitnejšo korist imajo someščani, ki drugod po mestu ne srečujejo spuščenih in hkrati nevzgojenih psov. Vodnik ob takšnem načinu »sprehajanja« psa ni fizično aktiven, s psom ne vzpostavi oziroma ne utrjuje vezi in nad tem, kar pes dela znotraj ograje, nima zadostnega nadzora.
Nadaljevanje prihodnji torek, 26. junija 2018
