»Dobili smo nov, skrb zbujajoč dokaz taljenja ledu na Antarktiki, ki pomeni veliko grožnjo za človeštvo. Imamo načine, da rešimo podnebno krizo, potrebujemo le voljo, da to storimo,« je svoje sledilce na twitterju opomnil nekdanji ameriški podpredsednik in Nobelov nagrajenec za mir Al Gore, potem ko je prebral besedilo v novi izdaji revije Nature. V njem so objavljeni rezultati najizčrpnejše analize taljenja ledu na Antarktiki doslej, v katero je bilo vključenih 84 znanstvenikov iz 44 mednarodnih organizacij, ki so v raziskavi uporabili tako satelite kot merilnike na zemeljski površini ter računalniške simulacije. Številke, do katerih so prišli, so presenetile vse. In to ne v dobrem smislu. Led se topi veliko hitreje, kot so mislili do zdaj.
Led se tanjša za pet metrov na leto
Antarktika je od leta 1992 do danes izgubila tri bilijone ton ledu, kar 40 odstotkov od tega pa se je v vodo spremenilo med letoma 2012 in 2017. Med letoma 1992 in 2011 se je namreč stopilo okoli 84 milijard ton ledu na leto, zdaj pa več kot 240, kar je trikrat več kot pred desetletjem, potrojilo se je tudi dvigovanje morske gladine. Ta se zdaj dviguje za 0,6 milimetra na leto, do konca stoletja pa bi se po napovedih znanstvenikov lahko povzpela kar za 15 centimetrov. Ločena raziskava napoveduje še temnejši izid, če ne bomo ukrepali, po katerem bi se gladina morij do leta 2070 lahko dvignila celo za več kot 25 centimetrov.
»Gre za velik skok, ki nas je močno presenetil,« je za medije priznal Andrew Shepherd, ki vodi organizacijo Imbie (Ice Sheet Mass Balance Inter-comparison Exercise), v kateri spremljajo, kaj se dogaja z ledenimi ploščami. Kar vidijo, ne vzbuja optimizma. Antarktika je v zadnjih letih postala eden glavnih dejavnikov za globalno zviševanje morske gladine. V zadnjih 25 letih se je ta po ocenah znanstvenikov na račun Antarktike dvignila za več kot 7,5 milimetra, kdaj se je začela dvigovati, pa ne vedo, ker pred letom 1992 niso zbirali podatkov. »Lahko rečemo, da je danes za Antarktiko pretoplo. Temperatura je za pol stopinje višja, kot jo lahko prenese ta celina, zato se na osnovni ploskvi stopi pet metrov ledu na leto, to pa je povzročilo tudi spremembo v višini morske gladine,« pojasnjuje Shepherd.
Črni in manj črni scenarij
Največja sprememba se dogaja na zahodnem delu Antarktike, kjer pod led vdira topla voda in topi ledene gore. Izguba ledu se je tam v zadnjih 25 letih povečala s 53 milijard ton na 159 milijard ton na leto. Osrednji del Antarktike, polotok, ki gleda proti Južni Ameriki, izgubi 33 milijard ton ledu na leto, medtem ko jih je leta 1992 izgubil sedem, vzhodni del Antarktike, ki predstavlja največji del te celine, pa v nasprotju z drugima dvema deloma led pridobiva, približno pet milijard ton na leto. Vendar pa to, opozarjajo znanstveniki, ne bo rešilo problema. Morska gladina se bo še vedno dvigovala in začela poplavljati obalna območja, na vhodni obali ZDA pa bo domove izgubilo na milijone ljudi. »Slaba novica: Antarktika se topi. Slabša novica: antarktični led se topi trikrat hitreje kot leta 2012. Najslabša novica: maso izgublja skoraj natančno na tisti točki, ki bo najbolj prizadela Severnoameričane,« je zapisal novinar revije The Atlantic Robinson Meyer. V reviji Nature pa so ob rezultatih raziskave predstavili dva scenarija, ki bi se lahko odvila v naslednjih desetletjih. Eden je črn, drugi manj črn, nobeden od njiju pa ni povsem optimističen.
Po prvem se bo, če ne bomo zmanjšali emisij in ustavili globalnega segrevanja, povprečna temperatura dvignila za 3,5 stopinje, kar je tretjina več od dveh stopinj, ki ju kot katastrofalni ocenjujejo Združeni narodi. V tem primeru bi do leta 2070 izginila četrtina ledu, morska gladina bi bila pol metra višja od tiste iz leta 2000, zmanjšalo bi se število rib, pingvinov in morskih ptic, samo Združene države Amerike pa bi utrpele za bilijon dolarjev škode. Če bodo države ukrepale in zmanjšale izpuste, pa bo Antarktika tudi čez 50 let približno takšna, kot je danes. Ledene ploskve bi se sicer še vedno tanjšale, a počasneje, prav tako bi bile prizadete nekatere živalske vrste, bi se pa nekatere imele vsaj možnost prilagoditi.
»Nekatere spremembe, s katerimi se bo soočila Antarktika, kot je izguba nekaterih ledenih ploskev, so neizogibne, vendar pa lahko preprečimo ali popravimo veliko stvari,« je ob tem povedal soavtor raziskave Martin Siegert. Opozoril je, da to ne bo mogoče, dokler vlade ne dojamejo, da je Antarktika del ekosistema Zemlje in da bo škoda, ki bo nastala tam, povzročila težave tudi povsod drugod.
