Muzej sodobne umetnosti (MSU) v Beogradu ima burno zgodovino, zdaj pa simbolizira spoštljiv odnos do skupnega nasledstva narodov nekdanje Jugoslavije, vzgaja nove generacije in omogoča prostor za ustvarjanje. Njegovo zbirko so po prenovi muzeja skrbno pregledali kustosi in jo po idejni zasnovi Dejana Sretenovića oblikovali kot niz 18 sekvenc, sestavljenih iz 300 del, ki so na ogled po desetletni kalvariji, ko je bil muzej zaprt. Razstava ne ponuja novih branj, pač pa pregledno združuje problemsko in tematsko zasnovo umetnosti nekdanje skupne države ter kontinuitete umetnikov, ki so delovali tudi po njenem razpadu leta 1991.
Velikopotezna vizija
Na Ušću, sotočju Save in Donave, ob znamenitih splavih znova blesti impresivna prenovljena arhitektura muzeja, ki je nastal na temelju urbanističnega koncepta sodobnosti Novega Beograda. Ta je sprva predvideval vsaj šest institucij, predvsem muzejev in športnih objektov, v osi do palače CK KPJ. Socialistična utopija torej, ki si je zamislila kulturno oazo, od katere pa danes stojita le MSU in palača. Načrta niso uresničili, so pa ostale ideje, ki se bodo v prihodnje morda uresničile, saj stoji muzej na mirnem koncu sredi ogromnih zelenih površin, ki kar kličejo po kulturni oživitvi.
Arhitekta Ivanka Raspopović in Ivan Antić sta leta 1965 uresničila svojo arhitekturno zamisel muzeja v obliki polimorfnega kristala iz šestih kock s površino 6000 kvadratnih metrov v petih nadstropjih. V njegovi notranjosti je prvi direktor muzeja Miodrag B. Protić takrat predstavil novonastajajočo zbirko po zgledu newyorškega muzeja sodobne umetnosti. Zbirka je sledila razvojni liniji, kot jo je še pred drugo vojno začrtal znameniti direktor newyorškega muzeja Alfred Baar. Protić je začel s sistematičnim odkupom likovne umetnosti z začetka dvajsetega stoletja pa vse do najrazličnejših del sodobnih umetnikov iz skupnih prostorov SFRJ.
Konec kalvarije
Muzej je postal živahno shajališče obiskovalcev in državnikov, ki so si lahko ogledali tudi najboljše svetovne razstave klasikov moderne umetnosti, kot so Picasso, Dubuffet, Tapies, Jasper Johns, David Hockney, Miro, skupinske razstave Dade, Der blaue Reiter, kubizma in neoavantgarde, ob tem pa so prirejali retrospektivne razstave Stupice, Preglja, Lubarde, Tabakovića, Šimunovića in drugih. V tem »živem mestu« se je polnila stalna zbirka predvsem jugoslovanskih umetnikov, ki danes obsega več kot 8000 del.
V 90. letih prejšnjega stoletja je muzej ostajal brez sredstev in leta 2007 dobesedno razpadel v neurju med razstavo. Tudi zadnji direktor, ki je obljubil njegovo ponovno odprtje ob petdesetletnici nastanka leta 2015, je pogorel zaradi mirnih demonstracij zavednega občinstva. Toda konec lanskega leta je končno uspelo, takrat je v Beogradu zmagala umetnost.
