»Počaščen sem, da mi je uspelo, drugič. To poklanjam vsem, ki so me spremljali ob cesti in navijali prek medijev. Dirka Po Sloveniji postaja mini francoski Tour. Takšna podpora kolesarjem me zelo veseli,« je z repliko 5200 let starega lesenega kolesa v rokah žarel Primož Roglič, junak jubilejne 25. izvedbe. Izvedba je bila v vseh pogledih za zgodovino. V konkurenci, kakšne slovenska pentlja še ni imela, so izjemen prispevek k skoraj pravljični izvedbi dodali velemojster spusta Matej Mohorič (Bahrain Merida) s tretjim mestom, up prihodnosti Tadej Pogačar (Ljubljana Gusto) kot drugič zapored najboljši mladenič v beli majici, prerojeni Jani Brajkovič (Adria Mobil, osmo mesto) in tudi večni Jure Golčer (17.), ki je odpeljal zadnji Tour.
Ne nazadnje tudi Jan Tratnik, ki je ob zaključku na Dolenjskem do zadnjega sedel na prestolu vodilnega na cesti Primoža Rogliča in upal na lovoriko situle. »Durbridge in Dowsett sta odpeljala in sta dobra referenca. Če ostanem tu, bo pozabljeno vse razočaranje po slabih dneh,« je še upal Jan Tratnik in se potem priklonil, kot se mu klanja ves kolesarski svet, izjemnemu Rogliču. »Tudi na kronometru sem pokazal svoj maksimum. Iztisnil sem vse moči. Pri vmesnem času je bil Tratnik še hitrejši, to sem vedel. Vse je dobrodošla priprava na francoski Tour,« je Roglič, kot pritiče svetovnemu podprvaku, tudi v polurni kolesarski resnici na trasi Trebnje–Novo mesto (21 km) dodal še drugi telemark v dveh dneh, ki je značilen zanj, ko stopi na najvišjo stopnico zmagovalnega odra.
Nekajkrat si je ogledal cesto proti Kamniku
»Rogla, Rogla, Rogla!« je grmelo na Kranjskem raku, kjer je v špalirju alpske etape v soboto naredil odločilni napad v boju za zeleno. Grmelo je v Kamniku, kjer so mu pripravili veličasten sprejem, kakršnega v zgodovini dirke še ni bilo. Grmelo je povsod, kamor se je zapeljal.
Če so ga navijači s kar 93-odstotno večino izglasovali za potencialnega zmagovalca, je Zasavec to izpeljal v slogu največjih mojstrov. Samozavestno. Z rutino prekaljenega mačka. Odločno. Taktično modro. »Ko smo se na Pavličevem sedlu znova nabrali skupaj z ubežniki, sem rekel svojim v LottoNL – Jumbo, da je v našem interesu, da v čim hitrejšem ritmu pripeljemo pod zadnji klanec na Kranjski rak, potem bom šel naprej in naredil svoje. Vedel sem: če pridem z nekaj prednosti na vrh, me bodo težko ujeli,« je Primož Roglič v Kamniku pojasnjeval odločilne poteze v boju za zeleno majico vodilnega v skupnem seštevku.
Načrt je bil v praksi izveden z odliko, kakršne so sposobni le največji. V pripravah ni ničesar prepustil naključju, kar je ena njegovih vrlin. »Prejšnji teden sem si nekajkrat ogledal cesto proti Kamniku, čeprav sem jo že prej poznal. Če sem tu doma, pač prednost velja izkoristiti. Zabavno je bilo izpeljati zadevo. Šlo je malo hitreje navzdol kot po navadi, a varno z rezervo. Užival sem v akciji.«
Čeprav mu je v petek v knežjem Celju velikan tritedenskih dirk Rigoberto Uran še ukradel viteški šov, sta bila kamniška majolika in novomeška situla poseben izziv in navdih. »Neverjetna množica, neverjetno vzdušje. Kurjo polt sem dobil,« je bil vzhičen nad špalirjem na Kranjskem raku, kakršnega se ne bi sramovali niti v okolju z mnogo daljšo tradicijo na Giru ali Touru. »Publika je dodala še nekaj več. To sem v tistem trenutku potreboval, saj pred Tourom še nisem v najboljši pripravljenosti. Ponosen sem in v veselje mi je bilo, da so me videli prvega na Kranjskem raku, ter v čast, da sem bil prvi tudi v Kamniku. Ko vidiš vse to, je za navijače zagotovo lepo, da priredimo šov in na koncu zmaga Slovenec,« je pripovedoval Roglič.
Ob tem se je na Glavnem trgu v Kamniku spomnil prvih julijskih dni leta 2012, ko je na istih cestah dosegel prvo zmago na Maratonu Alpe: »Neverjetno naključje. Tedaj sem zmagal na prvi dirki. Bilo je precej težje. Sedaj že vse poznam in zamišljeno lažje izpeljem do konca.« Z veliko simbolike je bila Primoževa zmaga v Kamniku tudi 50. jubilejna zmaga slovenskih kolesarjev na slovenskem Touru. Celo Mojca Novak, teta slovenskega (novomeškega) kolesarstva iz ozadja, je zaradi dolenjskega patriotizma s težkim srcem priznala, da je v Kamniku doživela najimenitnejše vzdušje v moderni dobi in so se zato za vzdušje tudi v dolenjski prestolnici še bolj potrudili.
Pogačarja že dolgo čakajo v ekipi UAE Emirates
Če je bil Roglič kot novodobni kolesarski Kristus, za katerim so v cilju hodili v procesijah, so bili Uran, Mohorič, Pogačar, Mezgec… kot apostoli. Mohorič si je s Pavličevega sedla proti Solčavi znova z vratolomnim spustom privozil nekaj prednosti, ki bi jo želel za boj z Rogličem. Kot je dejal športni direktor Gorazd Štangelj, se je drzen načrt izjalovil zaradi ruske ekipe Gazprom, ki je skozi Luče »lovila kot zmešana« in Mohoriča ujela prezgodaj. »Odločil je Primož. Odlično je pripravljen. Privoščim mu, je garač in vesel sem zanj,« je Matej Mohorič laskal zmagovalcu, sam pa je odločen, da tretje mesto ob Kolumbijcu Uranu še zdaleč ni vrhunec.
Tadej Pogačar, lani peti, letos že četrti, prav nič ponižno in boječe ni gledal na velikane kolesarstva. Na klancih je izzival tudi Urana in branilca Rafala Majko. »Neizmerno dober občutek je voziti s tako podporo, kot je doslej še nisem imel. Na kronometru sem se boril do zadnjega metra. Sekunda je trdo prigarana,« je povedal po tesno dobljenem dvoboju z Avstralcem Michaelom Storerjem, članom ekipe Sunweb, za lovoriko najboljšega mladega kolesarja. Komendčan je s pokazanim že prerasel okolje ekipe Ljubljana Gusto. Kot je priznal, ga v UAE Emirates že težko čakajo. Zagotovo so ga v teh dneh znova oblegali drugi direktorji, češ ali si je morda premislil.
