V Parizu je francoskega predsednika Emmanuela Macrona obiskal novi italijanski premier Giuseppe Conte. Dva tedna pred vrhom EU sta se zavzela za »evropske zbirne centre« v državah, iz katerih migranti odhajajo v Evropo. Macron je poudaril, da bi na tak način preprečevali utopitve, saj bi bili ti centri v severnoafriških državah, kjer bi prav tako imeli »predstavnike naših organov za podeljevanje azila (v EU)«. Prav tako sta poudarila, da želita sodelovati tudi pri zavzemanju za bančno unijo in proračun evrskega območja, ki bi omogočil več naložb.
Razjasnitev po politični nevihti
Srečanje, ki je minilo v prijateljskem duhu, je vzbudilo veliko pozornosti zlasti zato, ker je v zadnjem tednu izbruhnila huda kriza v odnosih med tema sicer prijateljskima državama, kakršne že dolgo ni bilo. Macronov govornik je Italijo obtožil »cinizma« in »neodgovornosti«, ker je v nasprotju z mednarodnim pravom zavrnila ladjo Aquarius s 629 migranti in begunci. V novi italijanski vladi, ki jo dejansko vodi notranji minister Matteo Salvini, pa so Macronu odgovorili, da je dvoličnež. Ne samo da je Francija doslej sprejela komaj četrtino od 19.000 migrantov iz Italije in Grčije, kot bi jih morala po sporazumu v EU leta 2015, ampak je, kot je v senatu razlagal jezni Salvini, samo »od 1. januarja letos do 31. maja s svojega ozemlja nazaj v Italijo izgnala 10.249 migrantov, med njimi ženske, otroke in bolnike«. Macron je nato poziral kot demokrat in dejal, da se ve, kdo je Salvini (torej populist in skrajni desničar).
Zamujena Macronova priložnost
Mnogim, tudi nekaterim poslancem Macronove stranke, pa ni jasno, zakaj Francija, če je že njen predsednik tako moralno ogorčen nad ravnanjem Italije (ki ji druge članice EU vsekakor premalo pomagajo s sprejemom migrantov), ni sprejela ladje Aquarius, ki zdaj pluje proti plemeniti in humani Španiji. V resnici je Macron zamudil priložnost, da bi se izkazal. Aquariusova odisejada spominja na usodo 937 Judov s čezoceanske ladje MS St. Louis sredi leta 1939, ko teh beguncev iz nacistične Nemčije ni hotela sprejeti nobena zahodna država.
Na vsak način so se odnosi med Rimom in Parizom tako poslabšali, da je Conte pred nekaj dnevi razmišljal o odpovedi srečanja z Macronom. A ti pogovori so preveč pomembni v pripravah na vrh EU konec junija. Na tem srečanju evropskega sveta je vse močnejši Salvini – ki se spričo velike zadolženosti Italije in problematičnosti njenih bank očitno izogiba zapletenemu in nevarnemu gospodarsko-finančnemu področju – kot glavno temo vsilil migrantsko vprašanje. Pri politiki trde roke proti migrantom, kar bi lahko pomenilo prav zbirna taborišča na severu Afrike, ima podporo pri desničarskih notranjih ministrih Avstrije, Nemčije, Madžarske, Češke, Slovaške, Poljske, Danske, Belgije in Nizozemske. Vsekakor jih Salvini ne bo mogel prepričati, da bi sprejeli migrante iz Italije. Najbrž bodo skupaj za izgon migrantov in za Evropo kot trdnjavo.
Poigravanje z varnimi državami
»Sredinski« Macron pa je nedavno sam odobraval zakon, po katerem bi okoli Evrope imeli pas »varnih« držav, v katere bi Francija lahko vrnila migrante, ker so jih prečkali in ker so »varne«. Vendar je francosko ustavno sodišče zavrnilo zakon, saj je presodilo, da severnoafriške države, ki bi v tem primeru prišle v poštev, niso varne države.
Zdi se, da je sedanji Macronov dogovor s Contejem o »evropskih« zbirnih centrih v Afriki po vsebini podoben omenjenemu neuspešnemu zakonu. Sicer je po pogovoru z italijanskim premierjem Macron priznal, da so evropske države glede migrantov premalo solidarne z Italijo. Conte pa je poudaril: »Koncept države prihoda (ki mora sprejeti migrante) je treba odpraviti. Treba je okrepiti evropsko mejo.«
