»Trivković je nedvoumno tisti, ki je Zorico Škrbić odpeljal v smrt, nato pa šel mirno svojo pot vedoč, da jo v gozdu mučijo in pretepajo,« je natanko uro in pol trajajoč zaključni govor končala tožilka Mateja Gončin in sodnemu senatu pod vodstvom sodnice Barbare Črešnar Debeljak predlagala, naj Milana Trivkovića zaradi hudodelskega združevanja obsodijo na tri, zaradi ugrabitve pa na sedem let zapora ter mu prisodijo enotno kazen devetih let in desetih mesecev. Ali bo sodnica sledila tožilstvu ali pa poslušala obrambo, ki je predlagala oprostilno sodbo, bo znano v ponedeljek natanko ob 12. uri, ko bo sodnica v sobi 118 ljubljanskega okrožnega sodišča razglasila sodbo.
Že drugo. Zato naj na kratko obnovimo, za kaj gre pri tem odmevnem primeru. Dogajanje sega v noč na 1. november 2005, ko so neznani roparji izpraznili sefe SKB, kar je še vedno največji rop bančne ustanove kadar koli pri nas. Dolgo so preiskovalci tavali v temi, nazadnje pa so se le prikopali do osumljencev. Osem let po ropu se je začelo sojenje in leta 2014 je vse kazalo, da bo zanj obsojen tudi Dejan Vidmar, kar se je tudi zgodilo. Denarja, šlo naj bi za okoli 20 milijonov evrov, niso nikoli našli.
V Ljubljani je bilo več hudodelskih združb, ki bi se rade polastile plena ropa SKB. Tarča zlikovcev je bilo dekle Dejana Vidmarja Zorica Škrbić. V eni od teh združb naj bi bil tudi Milan Trivković, zadolžen za opazovanje Zorice in prevoz v gozd na robu Ljubljanskega barja blizu naselja, kjer sicer živi. Tragični epilog te zgodbe je znan. Zorico Škrbić so ugrabili 26. junija 2014, jo odpeljali v gozd, z lisicami privezali na drevo ter jo celo noč zverinsko mučili. Proti jutru so jo odvrgli ob cesto, zaradi hudih poškodb je umrla. Avto, s katerim so jo vozili, belo alfo, so zažgali.
Trije priznali, dva še iščejo
Kriminalisti so bili pri preiskovanju zločina delno uspešni. Blagoje Sazdov in Željko Petrović sta bila tista, ki sta Zorico mučila v gozdu. Dejanje sta priznala in prestajata 15- oziroma 14-letno zaporno kazen. Tudi Senad Livadić, ki je ugrabiteljem priskrbel avto, je priznal in dobil dve leti in dva meseca zaporne kazni. Dveh članov združbe niso identificirali, Milan Trivković pa je naj bi bil tisti, ki je Zorico opazoval pred njenim stanovanjem, da so se ugrabitelji lažje pripravili na zločin. Ker stanuje blizu kraja mučenja, naj bi bil tudi tisti, ki se je nazadnje usedel v belo alfo, z njo odpeljal Škrbićevo in ugrabitelje do kraja mučenja, nato pa se peš vrnil domov. A Trivković je kljub temu da mu je tožilstvo ponudilo »le« dve leti in devet mesecev zapora, vseskozi zatrjeval, da je povsem nedolžen in da preostalih storilcev ne pozna. Sodišče ga je na prvem sojenju oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov. Višje sodišče je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v odločanje okrožnemu sodišču. V ponovljenem sojenju se je sicer zapletlo že na začetku, saj bi sojenje morala prevzeti ista sodnica, ki je Trivkovića enkrat že oprostila (Vesna Podjed), pa se je ob močnem ugovarjanju obrambe razpletlo drugače in primer je prevzela sodnica Barbara Črešnar Debeljak, ki je odredila tudi natančen ogled kraja vsega dogajanja tistega usodnega junijskega dne pred skoraj natanko štirimi leti.
Predlog: skoraj deset let zapora
Sojenje se je zdaj sklenilo. Tožilstvo, obramba in obtoženi sam so podali zaključne besede. Uro in pol je govorila tožilka Gončinova, ki trdi, da je nesporno dokazano, da je Sazdov nujno potreboval Trivkovića, ker je pač dober poznavalec terena, da ga je kot tistega, ki je Zorico opazoval, prepoznala njena mama, da ga je kot voznika alfe kot »podobnega« prepoznala zaščitena priča usodnega dne na poti v gozd. Da so prav to pričo večkrat napadli in da je zato spreminjala izjave, da je cela soseska, kjer živi Trivković, dobro povezana in da so mu prijatelji zagotovili lažni alibi in še in še.
Obramba v podobi zakoncev Tee in Blaža Kovačiča Mlinarja je porabila skoraj enako časa s prepričevanjem sodnega senata, da so dokazi tožilstva na trhlih temeljih, da je dejstvo le to, da Trivković živi blizu kraja mučenja, in nič drugega. Vse drugo so posredni dokazi in indici. Tri leta in pol se že vleče sojenje, je opozoril Blaž Kovačič Mlinar: »Ponudba tožilstva v primeru priznanja je bila dve leti in devet mesecev, jaz sem stranki svetoval, naj jo sprejme, če je kriv. Pa je ni. Ker ni kriv! Zdaj je že toliko časa v priporu, da bi kazen že odslužil. V bistvu na svojo škodo vztraja pri nedolžnosti,« je dejal Kovačič Mlinar in še enkrat več poudaril, da se mora v dvomu soditi v korist obtoženega in da je v tem primeru vsaj dvom več kot očiten. Tudi Trivković je še enkrat ponovil, da je nedolžen, sledilo je nekaj besednih dvobojev med obrambo in tožilstvom glede verodostojnosti prič, kako pa se bo odločila sodnica, bo javnost izvedela prihodnji teden.
