Za Betino Habjanič (1992) je sicer že nekaj umetniško-aktivističnih akcij, denimo mariborski performans Človek je žival. / Žival je človek. iz leta 2016, a je na svoj umetniški potencial, vselej kar najbližje boju za pravice živali, najglasneje opozorila decembra lani. Po središču Ljubljane je – v okviru študija na ALUO – za sabo vlekla 100-kilogramsko truplo prašiča, z javno akcijo pa ni zmedla zgolj policistov, ki protokola za tovrstne performanse, zdi se, še nimajo povsem izdelanega, temveč tudi širšo javnost; mnogi so se odzvali z ganljivimi, drugi z grozilnimi pismi. A, kot pravi, njen namen ni toliko provokacija kot protest.
Za lačno družino?
»Med prebijanjem skozi ulice decembrske praznične Ljubljane sem opazila, kako močno je naša družba osredotočena zgolj na gigantsko užitkarstvo in potrošništvo brez vsake refleksije,« razlaga avtorica, sicer zavzeta veganka in nasprotnica specizma, miselnosti, da je človeška ali katera koli druga vrsta več vredna od drugih. Ljudem je želela ponuditi ogledalo, ni pa si predstavljala, da bo sprožila večmesečno javno debato.
Kakšna je razlika, če prinesem domov meso v majhnih vrečkah, polepljenih s podobami smejočih se prašičkov, ali če privlečem domov celega pujsa, je spraševala. »Vlečenje po ulicah, ki so mi ga pozneje mnogi očitali, je bilo predvsem manifestacija tega, kakšen je naš odnos do te živalske vrste. Zakon dovoljuje zakol do štirih prašičev na domu za lastno uporabo, med štiri stenami ga lahko razkosamo, kakor vemo in znamo. Če bi to naredili z mojo psičko, bi kot mučitelji živali dobili kazen, javnost bi bila zgrožena. Če to naredimo s prašičem, ki ima inteligenco štiriletnega otroka, pa naj bi šlo za nekaj čisto običajnega.«
Tovrstni psihosocialni eksperiment je, kot pravi, pokazal, da ljudje v svoji dvoličnosti res ne povezujejo zgražanja nad njeno vleko prašiča domov in tega, da se sami z izgovorom, da gre zgolj za funkcionalnost prehranjevalne verige, prehranjujejo z deli trupel živali, ki jih »privlečejo« iz trgovine.
»Zavedam se, da je problematično, da sem naročila prašiča, ki je na neki način umrl zaradi mene. A umrl je za to, da se je vzpostavila neka komunikacija. Akcija, nastala v dveh tednih, je sprožila medijske pogovore in intenzivno debato na spletnih omrežjih, ki še trajajo.«
Šivana utopija
Izmenjavo mnenj bo zagotovo še spodbudil njen novi performans Ljubezenski akt: inverzija. V njem se nanaša na tezo, da z razkosanjem živalskega telesa izničimo idejo, da je bila ta žival prej celo telo, bitje. Če močan mesar v klavnici pujsa z žago, noži in drugim orodjem zelo natančno raztelesi, je drobnejša avtorica z lastnimi rokami in majhno kirurško šivanko počela obrnjeno – različne dele prašičjega telesa je pozorno zašila nazaj, nato je ob živali zaspala.
Torkov performans je bil glede na preteklo delo umetnice s silno surovo energijo presenetljivo poetičen. Spokojnemu meditativnemu vzdušju, ki ga niso upali motiti ne zvoki nujnih telefonov ne ugašanja žvečilnih gumijev v ustih, so se naklonjeni obiskovalci sočutno vdali. Ob avtoričinih ljubeznivo dodelanih šivih, predvsem pa ob skrbi polnih prijemih, s katerimi se je (ne)moč njenega telesa prepletla s prašičjim, bi najbrž ostali tiho tudi nadpovprečni ciniki. »Na koncu sem samo nekdo, ki v tej utopiji in blaznosti samo sebe prepriča, da se temu bitju ni zgodilo nič slabega, da je oživelo in da problem ne obstaja.«
Telo, drobovje, kri
Zakaj torej nadaljevati (umetniški) boj, če upanja, da bi ljudje svoje početje kdaj razumeli, ni več? Zaradi vesti, zaradi odgovornosti, preizkušanja, koliko lahko umetnost doseže, odgovarja avtorica. »Ali lahko dovolj dobro predstavlja nujne ideje – ne o moji ljubezni do živali, temveč o našem odnosu do okolja in družbe, tudi do pravic ljudi? Tudi delo migrantov v kanadskih klavnicah je, denimo, eno največjih kratenj človekovih pravic. Mi nismo narejeni ne za ubijanje živali ne ljudi. Ne enačim genocida z dogajanjem v klavni industriji, a se v človeških možganih ob tem sprožajo podobni procesi.«
Vsako življenje šteje, če pomagamo eni mački, smo naredili veliko, trdi, za tiste, ki jim je bližja človeška primerjava, pa preprosto dodaja: »Če bi dal vsakdo brezdomcu 20 centov, ne bi bil več brezdomec.«
Kot umetnica tudi noče moralizirati. Za performans se pogosto odloča, ker je prepričana, da se skozenj – prek minimalne umetniške manipulacije – najbolj približa resnični izkušnji. »Zato se tako poslužujem telesa, visceralnosti, krvi, pravih trupel, ki jih poskušam pridobiti na čim manj sporen način. Saj sem delala tudi z umetnimi, a ljudem se ob takem hlinjenju realnosti zdi, da je vse zrežirano, da obstaja izhod. Umetnost navsezadnje ni neki objekt, umetnost je učinek, ki se zgodi po tem, ko vidiš neki film, neki performans, poslušaš neko pesem. V tem je večja od življenja.«
