Na ministrstvu za okolje in prostor je tak tempo dogajanj očitno prehud, saj jim je v teh letih uspelo šele izbrati izvajalca podjetje Irgo Consulting, ki sedaj urno začenja osnovne preiskave terena. Na podlagi rezultatov teh raziskav bo nato najprej izbran, prikazan in odobren način rešitve, ki bo zadovoljil zahteve EU in MOP. Po njihovi uradni odobritvi bodo izdelali idejni projekt, kakor tudi še nadalje potrebno projektno dokumentacijo PGD/PZI za sanacijo oziroma remediacijo območja. O tem, koliko časa bosta trajala ves ta postopek in gradnja, pa MOP previdno molči.
Brez te strokovno potrjene odločitve, izdelane idejne ter izvedbene projektne dokumentacije pa sta vendarle že jasnovidno ugotovljena tako datum končanja (leta 2021) kakor tudi končna cena (še neznanega načina in obsega) sanacije oziroma remediacije, ki bo (brez aneksov) stala 2,8 milijona evrov. Močno dvomim, da bo evropska komisija verjela tem praznim navedbam in pridno čakala na njihovo (ne)uresničitev.
Že samo dejstvo, da je zgolj za izbiro izvajalca bilo potrebno enako časovno obdobje, kakor je predvideno za izbiro in odobritev načina za izdelavo projektne dokumentacije ter za celotno gradbeno izvedbo, jasno kaže na popolno pomanjkanje strokovnega znanja ter izkušenj na področju sanacij oziroma remediacij deponij.
Ne želim ponavljati svoje strokovne kritike in utemeljenih dvomov, ki sem jih zaman navajal v pismih bralcev (Sanacija območja Teharij bo trajala pet let, Dnevnik, 25. 11. 2016, 9. 12. 2016, 28. 12. 2016) glede svojčas v javnih medijih že navedenih nestrokovnih predlogov predvidenih načinov sanacije, vključno z navedeno smešno nizko končno oceno stroškov sanacije.
Že desetletja skušam zaman na domača tla prenesti svoje strokovno znanje in strokovne izkušnje, nabrane pri načrtovanju, gradnji ter sanacijah nemških deponij posebno nevarnih odpadkov v Malschu in Billigheimu, deponij komunalnih odpadkov v Karlsruhe-Grötzingenu ter Ittersbachu, deponiji gradbenih odpadkov v Hockenheimu itd. Svoje slovenske strokovne kolege, komunalne politike in uradnike sem pogosto vodil tudi na strokovne oglede številnih nemških deponij ter naprav za reciklažo in odstranjevanje odpadkov. V Sloveniji pa sem poleg tega prirejal tudi številne mednarodne strokovne seminarje o njihovem načrtovanju, gradnji in sanaciji.
Že daljnega 20. 11. 1989 sem na zahtevo Komunale Celje, TOZD Javne naprave, izdelal in predložil Recenzijo idejnih projektov za razširitev obstoječe lokacije (divje) komunalne deponije Bukovžlak, ki sta jih izdelala DO Smelt ter DO Hidroinženiring. Kakor vsa moja druga »neugodna« strokovna mnenja ter revizije slovenskih projektov se je tudi ta recenzija nemudoma ter nepojasnjeno »izgubila«.
Svojčas je večina slovenske stroke še skušala zasledovati razvoj strokovnega znanja na tujem in je še rada prisluhnila tujim strokovnim izkušnjam. Nasprotno pa po osamosvojitvi med strokovnjaki vedno hitreje narašča strah pred »škodljivim« strokovnim znanjem, referencami in izkušnjami, saj previsoka stopnja znanja in konstruktivna strokovna kritičnost povzročata nezaupanje nadrejenih in posledično vse huje ogrožata ekonomsko eksistenco takih »škodljivcev«.
Franc Maleiner univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
