Tožilka je za Marka Abrama, ki je v zaslišanjih priznal, da je marca lani na Krasu umoril svojega 31-letnega brata in 80-letno babico, predlagala ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Kar trije psihiatri, ki jih je dodatno angažiralo koprsko sodišče in ki so Abrama pregledali, so namreč izdali enako mnenje: boleha za paranoidno shizofrenijo in v času umora ni bil sposoben obvladovati svojih dejanj.

Sojenje se je danes nadaljevalo brez obdolženega Abrama, saj se po mnenju izvedencev obravnav ni sposoben udeleževati. Je pa zato prvič v javnost prišlo nekaj podrobnosti lanskoletnega dogajanja v Lukovcu, ko je sodnica Barbara Franca prebrala njegov zagovor pred kriminalisti in zaslišanje pred okrožno državno tožilko. Njegove pripovedi potrjujejo dosedanje skope informacije, da naj bi Abrama zaradi dotlej nezdravljene duševne bolezni in verskih blodnjav pri tem vodila zunanja sila. »Ne vem, ali je to zločin. Vsak kovanec ima dve strani, vsaka resnica dva obraza. Pogledati bi bilo treba, kakšno je ozadje tega dogodka,« je začel svojo pripoved in preiskovalcem večkrat povedal, da ni imel lahkega življenja.

Življenje, vodeno od zgoraj

»Prosil in molil sem, da se to ne bi zgodilo, a se je. Sprašujem se, ali sem sploh jaz tisti, ki sem hotel, da se je to zgodilo. Mislim, da je bil to preizkus. Ne verjamem v naključja.« S temi besedami je večkrat nakazal, da naj bi bil on pravzaprav žrtev, njegovo življenje vodeno od zgoraj, sam pa izbran za nekakšen preizkus. Nato je nadaljeval s številnimi, tudi retoričnimi vprašanji o modrosti, inteligenci, resnici, neresnici, usodi družbe. Med zaslišanjem je preiskovalcem povedal, da bi se lažje zagovarjal, če bi lahko pri sebi imel Sveto pismo in še nekaj drugih knjig z versko vsebino, ki jih je v zadnjem obdobju prebiral.

V zagovoru je nekoliko bolj skopo pojasnil tudi dogajanje usodne noči. Najprej je bil na vrsti brat. Babica naj bi mu namreč pred časom dejala, da bo umrla še do pomladi, a da bo še pred njo umrl njegov brat. Ta stavek ga je nato nenehno spremljal. Pojasnil je, da mu je bilo pred krutim dogodkom zelo hudo. Večkrat je odšel iz bratove sobe, saj je do zadnjega upal, da se to ne bo zgodilo. Nato je s kladivom najprej pokončal brata, za njim še babico. Njuni glavi je dal v vedro in ju odnesel v peč ter zakuril. »Hotel sem vse zažgati, a se mi ni dalo več ukvarjati s tem,« je pojasnil. Okopal se je in šel spat. Zjutraj je pri prodajalcu potujoče trgovine kupil štruco kruha in se najedel. V nahrbtnik je pripravil osebne stvari za v zapor, še malo počival, nato pa popoldne poklical policijo. Da so bila njegova dejanja resnično posledica verskih blodenj, priča tudi zapis psihiatrov, da še danes zameri najvišjemu, da se mu po dejanju ni prikazal.

Psihiatrična stroka in tožilstvo se strinjata, da je edina možna kazen za Abrama izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja, a njegov zagovornik Gorazd Gabrič vztraja, da bi morali izvedenci psihiatrične stroke pred izrekom ukrepa še enkrat pojasniti, kakšne so napovedi izida njegovega zdravljenja in možnost ozdravitve. Sojenje se bo tako nadaljevalo septembra.