Zgodovina reprezentančnega nogometa ima še nekaj desetletij daljšo brado od svetovnih prvenstev. Prvo mednarodno tekmo so tako že leta 1872 v Glasgowu odigrali Angleži in Škoti ter se razšli z najmanj priljubljenim izidom (0:0), leta 1884 pa je bilo na sporedu prvo turnirsko tekmovanje, britansko prvenstvo, na katerem so vsakoletno sodelovale reprezentance Anglije, Škotske, Walesa in Severne Irske. Mednarodno nogometno zvezo (Fifa) so ustanovili leta 1904, njeni poskusi, da bi organizirala tekmovanje reprezentanc, pa so bili sprva neuspešni. Po tem, ko je bil nogomet na olimpijskih igrah leta 1900 in 1904 demonstracijski šport, je prvo resno mednarodno nogometno tekmovanje potekalo na olimpijskih igrah leta 1908 v Londonu, a so na njem nastopali samo amaterji, zato je tudi Fifa leta 1914 olimpijski turnir priznala kot »svetovno nogometno prvenstvo amaterjev«. A ker so bili olimpijski nogometni turnirji vedno uspešnejši in zanimivejši za gledalce, se je predsednik Fife Jules Rimet znova začel spogledovati z idejo samostojnega tekmovanja. Leta 1928 je na kongresu v Amsterdamu padla odločitev o organizaciji turnirjev izven meja olimpijskih iger, na katerih bi seveda igrali vsi najboljši nogometaši in bi prav tako kot OI potekali na štiri leta. Ker je bil zmagovalec zadnjih dveh olimpijskih turnirjev in ker je leto 1930, ki so ga določili za tisto, v katerem bo na sporedu prvo prvenstvo, sovpadalo s stoletnico neodvisnosti države, je organizacija prvega svetovnega prvenstva pripadla Urugvaju.
URUGVAJ 1930
Vse tekme prvega SP so igrali v urugvajski prestolnici Montevideu, večino na stadionu Centenario. Nanj je Fifa povabila vse svoje članice, ob tem pa je urugvajska zveza povabila še vse britanske reprezentance, ki so takrat iz mednarodne zveze izstopile. Naposled se je vabilu odzvalo trinajst reprezentanc, od tega le štiri evropske: Romunija, Belgija, Francija in Jugoslavija. Cela vrsta jih je sodelovanje odpovedala zaradi napornega in dragega potovanja z ladjo, ki je trajalo več kot dva tedna, zaradi česar so igralci v tem času trenirali kar na palubi. Sodelujoče so razporedili v štiri skupine, zmagovalci so se uvrstili v polfinale, v finalu pa so favorizirani gostitelji premagali Argentino s 4:2.
ITALIJA 1934
Za drugo SP so prvič organizirali kvalifikacije, nanj pa se je uvrstilo 16 reprezentanc, od tega kar 12 evropskih, ki so odigrale turnirski sistem na izpadanje brez skupinskega dela. Med njimi spet ni bilo držav Združenega kraljestva, sodelovanje so odpovedali tudi aktualni prvaki Urugvajci, in sicer kot »povračilni ukrep« za slab odziv Evropejcev na prvo SP, prvič in edinkrat do sedaj pa so morali v kvalifikacije tudi gostitelji turnirja. Ta je naposled minil v znamenju številnih zunanjih vplivov italijanskega diktatorja Benita Mussolinija, ki naj bi sam izbiral sodnike za tekme Italijanov. Ti so seveda tudi osvojili naslov svetovnih prvakov, potem ko so v finalu po podaljšku z 2:1 premagali Češkoslovaško.
FRANCIJA 1938
Odločitev, da bo zaključni turnir drugič zapored v Evropi, je poskrbela za veliko jeze med južnoameriškimi reprezentancami, zaradi česar sta tako Argentina kot Urugvaj zavrnila sodelovanje, medtem ko Španije ni bile zaradi državljanske vojne. Prvič sta se na prvenstvo avtomatsko uvrstila gostitelj in svetovni prvak, ker se je Avstrija v tistem letu priključila Nemčiji, pa je namesto 16 nastopilo le 15 reprezentanc. Sistem tekmovanja je bil enak kot leta 1934, ker bi se z Avstrijci morali pomeriti Švedi, pa so ti tako v četrtfinale napredovali brez boja. V finalu so Italijani s 4:2 premagali Madžarsko in ubranili naslov, njihov selektor Vittorio Pozzo pa je postal prvi in do sedaj edini, ki je osvojil dva naslova.
BRAZILIJA 1950
Na prvem SP po drugi svetovni vojni je cela vrsta reprezentanc sodelovanje odpovedala ali pa ni smela sodelovati, medtem ko so Italijani kot aktualni prvaki lahko nastopili, a je bila njihova reprezentanca po letalski tragediji, v kateri so umrli vsi člani najmočnejšega moštva Torino, zdesetkana. Po 17 letih so se pod okrilje Fife vrnili Britanci, tako da so prvič na SP nastopili Angleži, zaradi odpovedi v zadnjem hipu pa je naposled igralo 15 reprezentanc. Razporedili so jih v štiri skupine, zmagovalci pa so nato odigrali še po tri tekme, vsak z vsakim, pri čemer je naneslo, da je bila zadnja tekma med Brazilijo in Urugvajem tudi odločilna. Pred 200.000 gledalci na stadionu Maracana so z 2:1 zmagali Urugvajci.
ŠVICA 1954
Gostitelja so določili na istem zasedanju kot štiri leta prej, sistem tekmovanja pa je bil milo rečeno nenavaden, saj so 16 reprezentanc v štiri skupine po štiri razdelili tako, da sta bila v vsaki po dva nosilca in nenosilca. Vsak je v skupini nato odigral le po dve tekmi, pri čemer se nosilca in nenosilca med seboj nista pomerila. A to še ni bilo vse – prvouvrščene reprezentance po skupinskem delu so v delu na izpadanje igrale med seboj tako kot drugouvrščene. Finalista sta postala Zahodna Nemčija in favorizirana Madžarska, ki je bila do te tekme neporažena na kar 32 zaporednih tekmah. Madžari so že v osmi minuti vodili z 2:0, a so se Nemci vrnili in naposled po zmagi s 3:2 slavili prvi naslov.
ŠVEDSKA 1958
Švedom so organizacijo zaupali na zasedanju dan pred začetkom SP v Braziliji leta 1950, sistem tekmovanja 16 reprezentanc, med katerimi so bile prvič in zadnjič vse štiri iz Združenega kraljestva, pa je bil bolj logičen kot pred štirimi leti, saj je v skupinskem delu med seboj v štirih skupinah vsak igral z vsakim. Kljub temu sta zaradi enakega števila točk Anglija in Sovjetska zveza, ki je sodelovala prvič, morali odigrati dodatno tekmo. Na prvenstvu je debitiral takrat 17-letni brazilski čudežni deček Pele, ki je prvič zaigral na zadnji tekmi v skupini, nato pa v četrtfinalu dosegel gol za zmago proti Walesu, v polfinalu hat-trick proti Franciji (5:2) in v finalu še dva gola proti Švedski za zmago s 5:2.
ČILE 1962
Ker sta bila prejšnja zaporedna zaključna turnirja v Evropi, so južnoameriške zveze zagrozile z bojkotom, če prvenstva ne bo gostila njihova celina. Organizacija je tako pripadla Čilu, sistem tekmovanja 16 reprezentanc pa je ostal podoben kot na SP 1958, le da je reprezentance z enakim številom točk v posamezni skupini ločilo povprečje doseženih golov na tekmo in dodatnih tekem ni bilo. Povprečje golov na tekmo je prvič v zgodovini padlo pod tri (2,78) in se potem nad omenjeno številko nikdar več ni vrnilo. Brazilci so na šestih tekmah dosegli 5 zmag, edini remi pa vknjižili v skupini proti Češkoslovaški, ki so jo nato v finalu premagali s 3:1 in po Italiji postali prvi, ki so ubranili naslov prvaka.
ANGLIJA 1966
Za organizacijo sta se potegovali še Zahodna Nemčija in Španija, a so na zasedanju v Rimu 22. avgusta 1960 zmagali Angleži. Sistem tekmovanja je ostal enak, prav poseben »junak« pa je že pred začetkom postal pes z imenom Pickles, ki je, potem ko so ga ukradli nepridipravi, v nekem londonskem grmovju našel v časopisni papir zavit pokal Julesa Rimeta. Seveda so bili junaki predvsem domači nogometaši, ki so osvojili do sedaj edini naslov. V finalu so po podaljških s 4:2 premagali Zahodno Nemčijo, pri čemer do danes ni jasno, ali je žoga po strelu Geoffa Hursta v 98. minuti pri izidu 2:2 prešla črto. Gol so priznali, Hurst pa je postal edini igralec v zgodovini s hat-trickom v finalih SP.
MEHIKA 1970
V marsičem je bilo to prvenstvo prvo. Bilo je prvo, ki ga ni gostila bodisi Južna Amerika bodisi Evropa, prvo, ki so ga na televizijskih zaslonih prenašali v barvni tehniki, in ne nazadnje prvo, na katerem je posamezna reprezentanca prišla do svojega tretjega naslova prvaka. To je uspelo Braziliji, ki je nastopila v po mnenju mnogih najmočnejši zasedbi v zgodovini prvenstev, v kateri so bili med drugim Pele, Gerson, Jairzinho, Rivellino… Omenjeni zvezdniki so skupaj s soigralci zmagali tako na vseh kvalifikacijskih kot tudi na vseh šestih tekmah na zaključnem turnirju, vključno s finalno, na kateri so s 4:1 odpravili Italijo. Ker so se na vrh povzpeli tretjič, so v trajno last dobili pokal Julesa Rimeta.
ZAHODNA NEMČIJA 1974
Gostitelja so skupaj s tistima za naslednji dve prvenstvi določili med prejšnjim turnirjem v Angliji, pri čemer sta se Zahodna Nemčija in Španija dogovorili, da bosta druga drugo podprli za gostitelja leta 1974 in 1982, ko je prvenstvo pripadlo Evropi. To je bilo edino SP, na katerega se je uvrstila Vzhodna Nemčija, in prvo, na katerem so po prvem delu tekmovanja s 16 moštvi v štirih skupinah oblikovali novi skupini s po štirimi reprezentancami, iz katerih sta se prvouvrščeni uvrstili v finale. Ker je prejšnji pokal v trajno last po tretjem naslovu dobila Brazilija, so predstavili novega, ki je enak še danes, prvi pa so ga v zrak dvignili Zahodni Nemci, ki so v finalu z 2:1 premagali Nizozemsko.
ARGENTINA 1978
Zadnje svetovno prvenstvo, na katerem je nastopilo 16 reprezentanc, je imelo enak tekmovalni sistem kot prejšnje, a je Fifa pred začetkom prvič določila, da bodo nogometaši na finalni tekmi in tekmi za tretje mesto v primeru izenačenega izida po 120 minutah izvajali enajstmetrovke. Do tega naposled ni prišlo, saj sta bili obe odločeni pred tem, so morali pa v finalu med Argentino in Nizozemsko igrati podaljška. Argentinci so naposled slavili zmago s 3:1 in osvojili svoj prvi naslov svetovnih prvakov ter postali peti, ki jim je to uspelo na domačih tleh, Nizozemci so še drugič zapored v finalu ostali praznih rok, kar se jim je obenem drugič zapored zgodilo proti gostiteljem prvenstva.
ŠPANIJA 1982
Prvo prvenstvo s 24 reprezentancami je imelo poseben sistem tekmovanja. Iz šestih skupin s po štirimi reprezentancami je v drugi del napredovalo dvanajst prvo- in drugouvrščenih iz vsake skupine, te pa so nato tvorile štiri nove skupine s po tremi moštvi, iz katerih so v polfinale napredovali zmagovalci. Že v prvem delu je Madžarska z zmago 10:1 proti Salvadorju postala prva in edina reprezentanca, ki je na eni tekmi SP dosegla dvomestno število golov, polfinalna tekma med Zahodno Nemčijo in Francijo pa je šla v zgodovino kot prva, ki so jo odločile enajstmetrovke. Zmagali so prvi, ki pa jih je nato v finalu s 3:1 premagala Italija in postala druga reprezentanca po Braziliji s tremi naslovi prvakov.
MEHIKA 1986
Sprva je bila za gostiteljico turnirja izbrana Kolumbija, ki pa je organizacijo zaradi finančnih težav odpovedala. Čeprav je drugič zapored nastopilo 24 reprezentanc, so sistem tekmovanja spremenili in uvedli osmino finala. Prvi zvezdnik prvenstva je bil 25-letni kapetan Argentine Diego Maradona, ki je poskrbel tudi za najodmevnejši »potezi« turnirja – gol z »božjo« roko v 51. minuti četrtfinalne tekme proti Angliji in »gol stoletja« štiri minute pozneje, ko je v sprintu z žogo od sredine do gola osmešil polovico nasprotnega moštva. Dva gola je Maradona dosegel tudi v polfinalu proti Belgiji, v finalu pa so Argentinci s 3:2 premagali Zahodno Nemčijo in osvojili svoj drugi naslov svetovnih prvakov.
ITALIJA 1990
Zadnje prvenstvo, na katerem so nastopile Jugoslavija, Sovjetska zveza, Češkoslovaška in Zahodna Nemčija, preden je prišlo do velikih geografskih premikov. Čeprav je bilo v izločilnih bojih kar nekaj dvobojev »večnih« rivalov, prvenstvo nevtralnih gledalcev ni navdušilo – povprečje 2,21 gola na tekmo je najnižje v zgodovini, defenzivna taktika večine reprezentanc pa je bila kriva za to, da so dve leti pozneje uvedli pravilo, po katerem vratar žoge, če mu jo soigralec poda z nogo, ne sme prijeti, poleg tega je bila že na naslednjem prvenstvu zmaga nagrajena s tremi točkami in ne več z dvema. Finale je bil ponovitev tistega izpred štirih let, le da je bil zmagovalec drugi: Zahodna Nemčija – Argentina 1:0.
ZDA 1994
Čeprav je bilo po izboru prireditelja kar nekaj pripomb, je bilo prvenstvo sila uspešno. Ker se je igralo na ogromnih stadionih za ameriški nogomet, sta bila tako povprečni kot skupni obisk tako visoka, da ju pozneje ni preseglo več nobeno SP. Prvenstvo se je klavrno končalo za argentinskega zvezdnika Diega Maradono, ki so ga izključili zaradi dopinga, tragično pa za Kolumbijca Andresa Escobarja, ki so ga nekaj dni po vrnitvi v domovino zločinsko umorili, ker je na tekmi proti ZDA zakrivil avtogol. Zmagovalca v finalu so prvič odločile enajstmetrovke – po 0:0 v rednem delu in podaljških so Brazilci premagali Italijane s 3:2 in postali prva reprezentanca s štirimi naslovi svetovnih prvakov.
FRANCIJA 1998
Francija je po Mehiki postala šele druga država, ki ji je drugič pripadla organizacija prvenstva, sicer pa je bilo to prvo SP, za nastop na katerem se je v kvalifikacijah potegovala tudi Slovenija, ki je v skupini 1 z Dansko, Hrvaško, Grčijo in BiH z vsega točko zasedla zadnje mesto. Prav tako je na prvenstvu prvič nastopilo 32 reprezentanc, zato je bil sistem tekmovanja najbolj pošten in logičen (osem skupin po štiri, v osmino finala po dve najboljši iz vsake), po 20 letih pa se je ponovno zgodilo, da so naslov prvaka osvojili gostitelji – prvič v zgodovini so to postali Francozi, ki so v finalu s 3:0 razbili branilca naslova Brazilijo. Omeniti velja tudi zgodovinski uspeh Hrvatov, ki so osvojili tretje mesto.
JAPONSKA IN JUŽNA KOREJA 2002
Prvo prvenstvo v Aziji je bilo tudi prvo in edino, ki sta ga gostili dve državi, in prvo, na katerem je nastopila Slovenija. Nanj se je uvrstila po drugem mestu v kvalifikacijski skupini 1 z Rusijo (1. mesto), Jugoslavijo, Švico, Ferskimi otoki in Luksemburgom ter po dodatnih kvalifikacijah z Romunijo (2:1 doma, 1:1 v gosteh), v Južni Koreji pa nato v skupini B v senci spora med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem vknjižila tri poraze (1:3 proti Španiji, 0:1 proti Južni Afriki in 1:3 proti Paragvaju). Prvaki so petič postali Brazilci, ki so v finalu z 2:0 premagali Nemčijo, senzacija pa Južni Korejci, ki so bili četrti, a do polfinala prišli po vrsti spornih sodniških odločitev na tekmah proti Italiji in Španiji.
NEMČIJA 2006
Nemci so organizacijo dobili po dramatičnem glasovanju, ko so le za las (12:11) premagali Južno Afriko, ki ji je nato pripadlo naslednje SP. Prvič so bili ob tem kot gostitelji edini, ki so imeli zagotovljeno mesto na zaključnem turnirju, saj so morali tudi svetovni prvaki (Brazilija) v kvalifikacije. Slovenija je bila v kvalifikacijah daleč od SP in je zasedla četrto mesto v skupini 5, v kateri je bila pred Moldavijo in Belorusijo ter za Škotsko, Norveško in poznejšimi prvaki Italijani. Ti so v finalu, prvem evropskem po letu 1982, premagali Francoze po enajstmetrovkah (5:4, po rednem delu in podaljških 1:1), zapomnili pa smo si ga tudi po udarcu z glavo, s katerim je Zinedine Zidane na tla »položil« Marca Materazzija.
JUŽNA AFRIKA 2010
Prva SP na posameznih celinah so očitno usojena Sloveniji, ki se je na prvo afriško uvrstila po 2. mestu v kvalifikacijski skupini 3 za Slovaško in pred Češko, Severno Irsko, Poljsko in San Marinom ter po dodatnih kvalifikacijah proti Rusiji (poraz 1:2 v gosteh, zmaga 1:0 doma). V skupini C je bila nato po zmagi proti Alžiriji (1:0), remiju proti ZDA (2:2) in porazu proti Angliji (0:1) blizu napredovanja do zadnjih trenutkov tekme med ZDA in Alžirijo, na kateri so si Američani napredovanje zagotovili z golom v 91. minuti in Slovence poslali domov. V drugem zaporednem evropskem finalu so svoj prvi naslov osvojili Španci, ki so po podaljških premagali Nizozemsko z 1:0 in ji zadali že tretji poraz v finalih SP.
BRAZILIJA 2014
Fifa je vnaprej določila, da bo SP v Južni Ameriki, s čimer se je prvič zgodilo, da dveh zaporednih prvenstev ni bilo v Evropi. Slovenija je s tretjim mestom v kvalifikacijski skupini E (za Švico in Islandijo ter pred Norveško, Albanijo in Ciprom) zgrešila dodatne kvalifikacije, s SP, na katerega so se uvrstili vsi svetovni prvaki, pa so se že po skupinskem delu poslovili evropski velikani Španija, Anglija in Italija. Sodniki so prvič uporabljali posebno izginjajoče pršilo, prvič je bila v uporabi tudi tehnologija, ki je določila, ali je žoga prešla golovo črto, še bolj kot finalna zmaga Nemčije proti Argentini po podaljšku z 1:0 pa je v spominu ostala njihova polfinalna predstava, v kateri so gostitelje razbili s 7:1.
