In kaj je prinesla južna železnica? Napredek in povezavo srednje Evrope z morjem in s tem z vsem svetom. Naš drugi tir pa bo napolnil naš morski lavorček z množico ladij in umazanije; bog ne daj, da bi nastalo kakšno razlitje, kajti potem bi se za leta dolgo, če ne že za vselej poslovili od kakršnega koli turizma.

Že cesar Franc Jožef je vedel, da je vlak hrupna zadeva. Zato so bile postaje in proge čim bolj oddaljene od naselij. Tako je ljubljanska železniška postaja stala prav na obrobju mesta, družbo ji je delalo le pokopališče svetega Krištofa. Še danes je tako, le da so se pokojniki v glavnem po mojem mnenju zaradi hrupa preselili na Žale.

Trušč južne železnice (tržaške proge) pa se je še povečal. Po njej vozi dobrih dvesto vlakov na dan, zlasti ponoči jih vlačijo za seboj hrupne kennedyjevke, ki s svojimi trobljami opozarjajo, da bi morale že davno v pokoj, a nič ne kaže na to.

Pa so se zbrali intelektualci, poznavalci, neznalci, prebivalci in tudi proletarci ter napisali več peticij proti hrupu na železnici, obvestili so celo župana najbolj zelenega in najlepšega mesta na svetu ter prosili za ukrepanje. Celo mene so prosili za podpis, pa ga nisem prispeval. Pa me vprašate, zakaj. Branje take peticije ti vzame kar nekaj časa, ki pa je dragocen, prav tako razmišljajo tudi uradniki na železnici in vladi in nič ne ukrenejo.

Bog ima menda časa na pretek, počakajmo, morda nam bo pa on pomagal.

Peter Kozin, Ljubljana