Ko sem se sredi noči povzpel ob vrvnem varovanju na streho stanovanjske hiše, sem zgrožen obstal. V zgolj 13 let stari strehi z opečno kritino so bile luknje, kot bi nekdo hodil z macolo po njej in razbijal strešnike. Šele v tistem trenutku sem se zavedel obsega naravne katastrofe, ki je prizadela Črnomelj in širšo okolico.
Kritina na sicer relativno položni strehi je bila tako drseča, da se brez varovanja niti približno ne bi upal povzpeti (avtor je nekdanji jamarski reševalec in obvlada vrvno tehniko, op. ur.) in kljub temu, da sem na streho privlekel dovolj folije, nisem mogel storiti veliko in sem prekril le najbolj kritične dele. Nekaj hiš naprej so bili gasilci, ki so s pomočjo dvigala prekrivali streho za streho, ko pa je začelo spet na polno deževati, smo morali vsi odnehati. V tistem trenutku je bilo delo na strehi mogoče le s pomočjo dvigal. Voda je zalivala prostore pod menoj pa tudi pod drugimi razbitimi strehami in tudi zato je bilo kar nekaj očitkov, da je občina aktivirala premalo gasilcev.
Srčnost gasilcev
Prve ure po katastrofalni škodi se marsikdo sploh ni zavedal razsežnosti katastrofe, predvsem pa ne tega, kaj je toča, ki je bila verjetno med največjimi v vsej zgodovini Slovenije, povzročila, in še manj nujnosti čimprejšnjega vsaj delnega prekrivanja streh s folijo. Toča je bila namreč tako močna, da je prebila sekundarno folijo in tako so tudi strehe, narejene po sodobnih standardih, prepuščale dež. Prvi dan je bila aktivirana gasilska zveza (GZ) Črnomelj, ki ji je na pomoč prihitela še GZ Metlika (GZ Semič je reševala na svojem območju) in v skrajno zahtevnih razmerah je posredovalo 350 gasilcev, kar bi bilo dovolj, če ne bi bilo dežja in če bi imeli dvigala. V tistih razmerah pa je bil odhod na streho brez popolne specialne varnostne opreme smrtno nevaren.
Očitno so civilna zaščita in občina Črnomelj deloma podcenili obseg katastrofe (številčno in glede posledic). Sobotna ocena je govorila o 400 poškodovanih objektih, nedeljska pa še o polovici več – 600. Tako reševanje pa je povezano tudi z denarjem, saj stroški posredovanja (refundacije, gorivo, poškodovana oprema) bremenijo lokalno skupnost. Veliko sosednjih občin ima podpisan medsebojni sporazum o solidarnostni pomoči ob večjih intervencijah, če pa se aktivira državni načrt, stroške od aktivacije naprej krije država.
V soboto sta Črnomelj obiskala tudi predsednik vlade v odhodu Miroslav Cerar in poveljnik civilne zaščite (CZ) Srečko Šestan. Obljubljena je bila aktivacija državnega načrta. Gasilska zveza je delovala in aktivirala društva po načrtu za veliko nesrečo. Tako je v soboto sodelovalo 397 gasilcev s širšega območja, v nedeljo pa je bilo na terenu že 1035 gasilcev z 214 vozili iz skoraj vse Slovenije. Na pomoč so prihiteli tudi krovci s svojimi dvigali in znanjem.
»Ko je mali človek v stiski, se znamo organizirati in si med seboj pomagati,« je prepričljivo rekel eden od gorenjskih gasilcev. Gasilsko posredovanje je tudi po srčnosti mnogokrat podobno najboljši sosedski pomoči.
Vsakih trinajst let
Nevihta s točo je prizadela Črnomelj že pred leti in po njej so sanirali večino streh, kljub temu pa je bila ta toča enostavno predebela in je razbijala tudi povsem novo kritino. »Pred 13 leti nam je neurje s točo razbilo streho in potem smo kritino zamenjali z valovitkami, zdaj so pa spet vse razbite. Vsi prostori so namočeni in škoda je ogromna. Takrat smo namestili sekundarno kritino, smo rekli, da se kaj takega ne more ponoviti, pa se je v še hujši obliki. Uničena streha, ograja, rolete, fasada, grdo, grdo…« je pripovedoval Samer Khalil iz naselja Čardak v Črnomlju, ki je bil med najbolj prizadetimi. »Pred 13 leti nam je razbilo samo 50 strešnikov. Nisem več mlada, ampak česa takega še nisem videla. Nenadoma se je stemnilo in začelo ropotati, zrna toče pa so bila velika kot pomaranče. Ne moremo pomagati, tako je. Vsakih 13 let nas Belokranjce obišče neka huda ura,« je pripovedovala Anica Miler, ob njej sta sedela vnuka Lan in Živa. Njihova streha je praktično nova, saj so jo lani prekrili z betonskimi strešniki, garažo pa predlani z opečnatimi, vendar tudi to ni pomagalo.
Ana in Janez Plut sicer nista plavala, saj je njuna kovinska kritina zadržala vodo, bo pa kritino zaradi velikih poškodb treba zamenjati. Pri Dragoševih so bili vsi na strehi, Borut pa je povedal, da je streho povsem razbilo. Voda v pritlično stanovanje ni prodrla tako močno, medtem ko je bilo nadstropje nad njim povsem drugače. »Pri nas je vse plavalo,« je povedal njegov svak Leon Žalec. »Zadnjo točo pred 13 leti je kritina zdržala, te pa ni mogla nobena. Ni strešnika, ki bi to lahko zdržal. Folijo smo namestili že včeraj zvečer. Sicer smo čakali gasilce, ampak enostavno niso zmogli vsega dela. Pri sosedih so bili, do nas pa niso prišli. Mi je malo krivo, ampak vem, da je bila gneča,« je pripovedoval Borut Dragoš.
»Pred leti sem kupil to hišo, zdaj pa je vse uničeno, ampak to še ni tako hudo. Bomo že kako,« je poln optimizma pripovedoval Alexander Kartaew, ki je v ZDA iz Bele krajine odšel še kot najstnik in se po upokojitvi preselil nazaj v Črnomelj. »V Ameriki bi bilo ob taki nesreči vse bolje organizirano. Gasilci so sicer prišli takoj po nevihti, ampak niso imeli ne primerne opreme za zaščito hiš ne osebnega varovanja in ko sem jih gledal, kako so plezali po strehah, me je bilo resnično strah, da bo prišlo do nesreče.«
Med bolj zaslužnimi za uspešno prekrivanje je bil tudi Branko Kambič, zaposlen v Elektru DE Novo mesto. »Na pomoč so prišli sodelavci s kamionskim dvigalom in v podjetju smo se dogovorili, da kamion ostane pod okriljem civilne zaščite, vse dokler ga bomo potrebovali. Najprej smo prekrili mojo hišo, zdaj pa skupaj z gasilci prekrivamo hišo za hišo,« je pripovedoval Branko med delom.
»Tamle pritrdite folijo, da je ne bo dvignil veter,« je gasilce opozarjal Luka Šterk, poveljnik PGD Stari trg, ki je bil zadolžen za koordinacijo reševanja na Zeleni poti v Črnomlju. »Zaenkrat gre v redu in bomo ta del Črnomlja rešili, da jim ne bo voda zatekala v hiše. V začetku smo pogrešali vse, zdaj pa je steklo. Še vedno pa manjka ljudi, več bi nas bilo, bolje bi bilo,« je pripovedoval med hitenjem naprej. Iz GZ Ivančna Gorica je prišlo 50 gasilcev. Izstopali so z enostavnim dvigalom na prikolici, ki v takih primerih pride zelo prav, gasilci PGD Stična pa tudi po kakovostni varovalni opremi za delo na višini. Navadni gasilski opasači so namreč le pogojno primerni. »Ko smo prišli, smo bili nad silo narave tudi mi presenečeni, potem pa smo sistematično prekrivali hišo za hišo. Škoda bi bila bistveno manjša, če bi bile ledene krogle vsaj nekoliko manjše in ne bi poškodovale tudi sekundarne kritine, tako pa je voda naredila svoje,« je med počitkom pripovedoval poveljnik GZ Ivančna Gorica Slavko Zaletelj (PGD Zagradec).
Med prostovoljci je bil tudi Andrej Jaklič iz Hinj, gasilec in jamar, ki je najprej pomagal znancem, potem pa se je pridružil gasilcem iz svoje regije. »Nikoli se vam ne bom mogel zahvaliti za vašo požrtvovalnost, za vse, kar ste naredili za nas,« mu je stiskal roko Vlado Dražumerič ter se zahvaljeval njemu in vsem gasilcem. Podobne besede bi lahko slišali pri vsaki hiši na prizadetem območju. »Nikoli ne bomo našli dovolj velikih besed zahvale, zato enostavno: Hvala vam, gasilci!«
