Če bi Romana Abramoviča te dni vprašali, kaj je, ruski oligarh, izraelski državljan ali lastnik Chelseaja, enega od največjih nogometnih klubov v Veliki Britaniji, bi ta lahko rekel vse troje ali nič od tega v celoti. Zapleti s tem, kje bo živel in kje delal, so se zanj začeli, ko je britanska vlada blokirala izdajo vizumov za ruske bogataše in prijatelje Vladimirja Putina, njeno sporočilo pa je bilo jasno. Poskus usmrtitve nekdanjega ruskega vohuna Sergeja Skripala in njegove hčerke Julije na britanskih tleh ne bo ostal brez posledic, London pa ne bo več pralnica umazanega ruskega denarja. Ko Romanu Abramoviču niso obnovili vizuma, je bila rešitev zanj jasna. Kot ruski Jud je lahko zaprosil za izraelsko državljanstvo, saj Izrael odobri državljanstvo vsakemu Judu, ki hoče živeti tam, eden od najbogatejših Rusov, ki je po besedah izraelskega notranjega ministrstva prišel na izraelsko ambasado v Moskvi kot vsak drug človek, pa ni bil izjema.
Izrael kot zatočišče ruskih oligarhov
Abramovič je v preteklosti redno obiskoval Izrael in tam v različne razvojne projekte vložil milijone evrov, veliko pa tudi v lokalna podjetja, a ga je bil izraelski premier Benjamin Netanjahu vesel še iz drugih razlogov. Na primer tega, da ga lahko Abramovič zbliža s svojim prijateljem Putinom in otopli odnose med državama, ki sta na popolnoma različnih bregovih, ko gre za vprašanje Sirije in Irana. Ruski milijarder pa je izraelskega potnega lista vesel, ker bo z njim lahko potoval v Veliko Britanijo tudi brez vizuma. Poleg tega bo še vedno lahko lastnik tamkajšnjih nepremičnin, ne bo pa smel več delati na Otoku ali tja prepogosto hoditi, saj ga v tem primeru lahko deportirajo v Izrael.
V njegovi drugi domovini mu vsekakor ne bo hudega, saj je z desetimi milijardami evrov premoženja, takoj ko je s svojim zasebnim letalom pristal v Tel Avivu, postal najbogatejši Izraelec. Tam ima že nekaj let v lasti vilo blizu obale, ki jo je kupil od Jarona Versana, moža Čudežne ženske, igralke Gal Gadot, prav tako pa mu ne bo manjkalo družbe. Je namreč daleč od tega, da bi bil edini ruski oligarh judovskih korenin, ki se je preselil ali, bolje rečeno, zatekel v Izrael. Takšnih naj bi bilo še kakšnih 30 ali 40, za Izrael pa so se odločili zaradi potnega lista, ki jim omogoča vstop v države Evropske unije brez vizuma, zaradi davčnih olajšav za nove priseljence ali zaradi tega, ker jim v Rusiji grozi zapor.
Brez Abramoviča ne bo novega stadiona
Kako dolgo bo rusko-izraelski oligarh ostal v Izraelu, Abramovičev tiskovni predstavnik ni hotel razjasniti, saj »gre za zasebno stvar«. Je pa hladen britanski tuš za Abramoviča utopil tudi njegove načrte za posodobitev nogometnega stadiona, vredno milijardo funtov. Novi stadion, katerega gradnjo je londonski župan odobril že pred letom in pol, naj bi bil podoben templju, imel pa bi 60.000 sedežev, a so njegovo prenovo »zaradi neugodnega investicijskega ozračja« ustavili. Nekateri sicer pravijo, da so zapleti z vizumom Abramoviču prišli celo prav, saj bo lahko na novo premislil načrt o obnovi ali pa ga popolnoma opustil. Projekt, ki si ga je zamislil sprva, je po mnenju marsikoga veliko predrag. Ekonomist Rob Wilson, ki predava na univerzi Sheffield Halla, je za Daily Star Online povedal: »Ko so objavili načrte za prenovo, sem jih pogledal in si mislil, da nimajo nobenega smisla. V tem, da se Chelsea za štiri leta preseli z domačega stadiona in porabi milijardo funtov za obnovo, ne vidim koristi. Obstajati morajo drugi načini za preureditev stadiona, ne da bi pri tem zapravili milijardo funtov. In morda je bila to priložnost, da razmislijo o rezervnem načrtu.«
Abramovič menda, kljub temu da ni dobil vizuma za delo v Veliki Britaniji, še vedno ostaja popolnoma predan klubu, a je britanska javnost glede tega vedno bolj skeptična, olja na ogenj pa je prilila tudi novica, da klub zapušča menedžer Antonio Conte. V medijih se zato pojavlja vse več namigov, da bi Abramovič poleg novega stadiona po 15 letih lahko opustil tudi lastništvo nad klubom, nogometni navdušenci pa že štejejo, koliko let bo Chelsea zaradi vseh sprememb ostal brez naslova prvaka v prvi ligi. Če se bo Abramovič odločil prodati klub, bo k svojemu premoženju dodal od 1,25 do 1,5 milijarde funtov, na kolikor finančni poznavalci ocenjujejo vrednost Chelseaja, če ga bo obdržal, pa bo, če ne bo mogel delati v Veliki Britaniji, postal dokaj klasičen lastnik nogometnega kluba. Torej odsoten oziroma takšen, ki svojega kluba ne obiskuje prav pogosto, če sploh.
