Če prvouvrščeni na nedavnih volitvah Janez Janša oziroma SDS z njim ali s kom drugim na premierskem položaju ne bo zbral potrebnega števila podpornih poslank in poslancev in če se bodo levosredinske stranke držale napovedi, ki so jih dajale pred glasovanjem in po njem o tem, da z Janševo stranko že programsko, ne le personalno, ne morejo sodelovati, bo druga priložnost za sestavo vlade ponujena drugouvrščenemu Marjanu Šarcu, ki se na to že pripravlja z vrsto pogovorov s potencialnimi partnerji oziroma z drugimi levosredinskimi prvaki in tudi z Novo Slovenijo. Morda mu bo uspela formula petih levosredinskih strank (LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS) z NSi, brez Levice, ker da je slednja preveč ekstremna za sodelovanje v vladi, a dvomim, da bo Matej Tonin privolil v španovijo s kar petimi, torej močno prevladujočimi levosredinci. Tako da bo moral Šarec, hočeš nočeš, v koalicijo povabiti Luko Mesca in njegovo poslansko skupino. Menim, da je možen kompromis pri večini programskih točk, a je ena, pri kateri bodo morali popustiti ne Levica, ampak vsi drugi: članstvo v Natu. No, ne trdim, da morajo Šarec, Židan, Cerar, Erjavec in Bratuškova privoliti v umik iz zavezništva, bi pa naj pristali vsaj na to, da se o nadaljevanju tega članstva razpiše referendum, po 15 letih od onega, ki je s 66-odstotno večino določil naš vstop v to druščino, in da se tako spet preveri volja naroda.

SD-jevci med svojimi prioritetami izpostavljajo prizadevanja za večjo varnost, ker da samo z njo lahko tudi gospodarsko in družbeno prosperiramo. Soglašam, toda vprašajmo se, ali nam članstvo v severnoatlantskem zavezništvu zagotavlja to varnost, bolj kot jo recimo uživa naša severna soseda, ki ni članica Nata? Sam si dovolim oceno, da ne, še več, nevtralni status bi nas odvrnil od mnogih tveganj, ki nam jih to članstvo prinaša zavoljo obveznega sodelovanja v mednarodnih misijah dvomljivega porekla (Irak, Afganistan, Baltik itd.) in pripadnosti organizaciji, ki gre mnogim narodom v nos, ker je ostanek kolonializma, branik kapitala, podaljšana roka ameriške politike in kupec predvsem ameriške vojaške tehnologije.

Bil sem proti temu članstvu v Natu že leta 2003, toliko bolj sem danes zagovornik odhoda zaradi spremembe pri vodenju ZDA. Novi ameriški predsednik s svojim »America first« je z vrsto odločitev in potez dal svetu vedeti, da si ga želi po svoji zamisli in da bo storil vse, tudi za ceno globalne destabilizacije, da to uresniči (umik iz pariškega podnebnega dogovora in jedrskega sporazuma z Iranom, sesuvanje dosežkov mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu, trgovinske vojne s polovico sveta itd). Zakuhal bo tudi kako novo vojno ali zaostril že obstoječe in vanje potegnil, vsaj deloma tudi Nato, z nami vred.

Združenemu kraljestvu je uspelo izglasovati odhod iz Evropske unije, ker je pač menilo, da bo svoje interese zagotavljalo lažje in bolje zunaj te družine. Ali bo res tako ali obratno, bo pokazal čas. Vsekakor je taka ločitev, kot kažejo pogajanja, izredno draga, zahtevna, naporna za obe strani. Ločitev od zveze Nato pa je po mojem trdnem prepričanju veliko bolj enostavna, ker so tudi razmerja, ki so botrovala poroki, bolj preprosta. Rešili bi se zaveze o čimprejšnjem zagotavljanju 2 odstotkov BDP za vojsko ter sodelovanja na bolj ali manj tveganih misijah, za katere bi sami ocenili, da nam v njih ni mesta. Lažje bi se pogovarjali z Rusijo in preostalim, neblokovsko opredeljenim svetom. Kdo naj bi nam grozil, če bi bili, tako kot Avstrija in Švica, nevtralni? Sosede, članice Nata?

Skratka, možno je seveda mojemu prepričanju in prepričanju Levice tudi ugovarjati, težje pa je ugovarjati pravici naroda, da se še enkrat, ob spremenjenih mednarodnih okoliščinah, o tej naši povezavi izreče. In ne nazadnje, gre za uspeh ali neuspeh Šarčevih želja in prizadevanj, da Slovenija dobi znosno levosredinsko vlado.

Aurelio Juri

nekdanji slovenski in evropski poslanec