Zakaj? Ker volilci že od leta 2000 čakamo na svoj odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Takrat je bil namreč sprejet ustavni zakon, s katerim je bil 80. člen Ustave RS dopolnjen s petim odstavkom. Na njegovi podlagi bi se morali poslanci voliti po načelu sorazmernega predstavništva, pri čemer bi morali imeti volilci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. A temu ustrezno dopolnjene volilne zakonodaje ni in ni že vse od tistega davnega leta 2000. In tako štejemo letos že šesti sklic neustavnega zakonodajnega telesa.

Devetnajst let neupoštevanja, pravzaprav popolnega ignoriranja ustavne določbe, pred tem pa 10 let nezadovoljstva z volitvami (in referendumi), ki je sprejem tiste ustavne spremembe sprožilo, je utemeljen razlog za volilno abstinenco. Udeleževanje pri glasovanju na takšnih, torej neustavnih volitvah, pri katerih s(m)o volilke in volilci zgolj statisti, tako v končni fazi, ki je ne pravni strokovnjaki in ne novinarji ne izgovorijo glasno in ne zapišejo s poudarjenim tiskom, kar bi morali storiti že zaradi etike svojih poklicev (!), predstavlja v resnici soudeležbo in tako sokrivdo pri vzdrževanju obstoječega, torej neustavnega, če ne že protiustavnega stanja.

Torej je tako rekoč dolžnost državljanov, da se takšnih glasovanj vzdržijo, in ne obrnjeno, kakor se v medijih oglašajo tisti, ki bi vpeljali kar obvezno udeležbo pri glasovanjih. Kakor da ne vedo, da bi bilo v takem primeru še več neveljavnih glasovnic, hkrati pa še več sizifovega dela za volilne organe, in ki očitno ustave še prebrali niso, se pa čutijo sposobne kandidirati za ustavo- in zakonodajalce. (Mimogrede: od vseh političnih strank ni mogoče zaslediti niti pri eni, da bi imela v svojem političnem programu zapolnitev te hude pravne vrzeli, kar pomeni, da vsem političnim strankam, prastarim, starim, starejšim, mladim, novorojenim, mrtvorojenim, znotrajparlamentarnim, pražnoparlamentarnim, enoprocentnim, zunajparlamentarnim, tja do skoraj stoterih uradno registriranih, takšno stanje odlično, izjemno, popolnoma ustreza. Kot nekakšen univerzalni, trajnostni politični program »perpetuum mobile«.)

In do kdaj tako? Dokler se zopet ne najde kakšen Vili K., ki premore toliko državljanskega poguma, da to sramotno stanje za državljanke in državljane Republike Slovenije preseka. Če ne bi šlo z odločitvijo Ustavnega sodišča RS, pa lahko to internacionalizira. Ne z enim, marveč z dvomilijonskim in očitnim razlogom.

Vsaka stvar ima svojo mero in mejo. Ta, s popolno odsotnostjo odločilnega vpliva volilk in volilcev pri dodelitvi mandatov kandidatom, je že davno prebila vsako strokovno mero in časovno mejo. Dokler to protiustavno stanje ne bo odpravljeno, imamo vedno večja polovica volilk in volilcev tihi mandat, da volitve v celoti ignoriramo. Pa naj se volilna pravica do takrat imenuje pravica do upora zoper volitve (Dnevnik, 5. 6. 2018), pravica do bojkota volitev, pravica do njihove abstinence ali pa volilna krivica.

Ko bomo na podlagi že skoraj dve desetletji stare, a še vedno neuresničene ustavne določbe dosegli svoj odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatkam in kandidatom, pa bomo lahko rekli, da smo svobodno zadihali in tako svobodno zaživeli v svobodni državi. Ali bo za to zopet kriv Vili K.?

Ida Čuden Rebula, Sežana