Zahteva, sprejeta s sklepom, je takoj dobila nekakšen utopističen predznak, kot da je lokalna skupnost nekakšna brezpravna raja, saj je direktor Kemisa neustavljivo takoj začel sanirati pogorišče, kot da se ni nič zgodilo. Izdana pa je bila odločba ministrstva za okolje in prostor, da vrhniška lokalna samouprava v postopku gradbene inšpekcije proti Kemisu ni stranka v postopku. Človek se dejansko sprašuje, ali sploh še potrebujemo občinski svet oziroma ali lokalna skupnost sploh lahko kakšno reče v svojem prostoru.

Pa ni to samo v tem primeru. Država v sistemu samodržca brez ugovorov rovari po lokalni skupnosti, po potrebi ustečaji tovarno IUV, postavi radar na Ljubljanskem vrhu, dovoli proizvodnjo pirotehnike pod izletniško točko Planina, na območju bivše kasarne Ivan Cankar zgradi svoj arhiv, da ne naštevam. Koliko časa še, se sprašujem.

Je posijalo sonce, se vprašam, ko v četrtek 7. 6. 2018 preberem v Dnevniku prispevek novinarja Andraža Rožmana z naslovom »Vrhničani dobili prvo bitko na sodišču«? Upravno sodišče je namreč odpravilo odločbo ministrstva za okolje in prostor in primer vrnilo v ponovno odločanje.

Mogoče bi pa to moje pisanje le prebral še predsednik protikorupcijske komisije. Pa tudi vzrok požara nam še ni znan, mogoče bi bilo dobrodošlo kakšno ločeno forenzično mnenje.

Vid Drašček, Vrhnika