Videz igra pomembno vlogo ne le pri ljudeh, ampak tudi pri stvareh. Da se lepše prodaja bolje, čivkajo že vrabci na veji, kakor tudi, da ljudje z bolj všečnim videzom lažje shajajo v življenju in se jim bolj na široko odpirajo številna vrata. Tipičen primer, kako zelo je pomemben videz, ko so v igri prodajne številke, so avtomobili. Njihovi oblikovalci so prav zato danes odlično plačani in spoštovani, njihovo mnenje pa tudi pri predsednikih uprav upoštevano. Naslovni igralec iz tokratne zgodbe, AMC pacer, se velikokrat omenja v povezavi s svojo obliko, a ne zato, ker bi navduševala, temveč ker je razdvajala. Še več: američan se je pogosto znašel na različnih lestvicah v povezavi z besedo najgrši. Prav videz črnega račka je po štirih letih proizvodnje zapečatil njegovo usodo.
Sedemdeseta leta so bila v avtomobilski industriji nekaj posebnega tudi onkraj luže. Uvajali so nove predpise, primanjkovalo je nafte, vzporedno s tem pa so se korenito spremenile tudi zahteve potrošnikov. Avtomobili so morali biti čistejši, varnejši in varčnejši. Kaj bo prinesla prihodnost, ni vedel nihče, saj so si bili signali nasprotujoči. Toda pri podjetju AMC so si želeli prav to, napovedati prihodnost, in korak v tej smeri je bil pacer. Tvegali so ogromno, avto pa zasnovali tako, da je bil na zunaj videti relativno majhen (dolžina je bila 4,36 metra), v notranjosti pa dovolj prostoren tudi za potrebe štiričlanske družine, saj je prtljažnik pogoltnil do 838 litrov. »Prvi mali avto na svetu, ki je širok,« so ga oglaševali. Bil je nekaj posebnega tudi zaradi ogromnih steklenih površin iz laminiranega stekla (3,6 kvadratnega metra), ki jih je bilo v povprečju 70 odstotkov več kot pri konkurentih. »Avto je že na prvi pogled drugačen, morebiti tudi kontroverzen. Z njim želimo pokazati, kakšen bo avto prihodnosti,« je dejal predsednik uprave AMC Roy D. Chapin. Koeficient upora 0,32 je bil za tiste čase spoštovanja vreden, nekaj posebnega pa tudi večja vrata na sovoznikovi strani, ki so olajšala vstop v kabino, še posebej do zadnjih sedežev.
Plastika se je »topila« na soncu
Njihov adut naj bi bil tudi Wanklov rotacijski motor, sposojen pri General Motors. Za licenco so odšteli dva milijona dolarjev, nato pa doživeli udarec. Ker je bil GM prepričan, da motor ne more ustrezati strogim emisijskim standardom, so opustili projekt. Kot alternativa se je omenjal rotacijski motor francoskega Comotorja, a se zanj zaradi visokih stroškov uvoza niso odločili. Na srečo, saj je skoraj potopil Citroën. Alternativa je bil šestvaljnik, a kaj, ko so bili s prostorom omejeni. Ko so ga nekako le stlačili v prednji del, in sicer na račun potniške kabine, je zmogel okroglih 100 konjičkov. Dovolj za maksimalnih 140 km/h, a hkrati tudi 15 litrov povprečne porabe. Prvi je za ceno 3299 dolarjev na cesto zapeljal 28. februarja 1975, novinarji pa so bili navdušeni. Ko je v prvem proizvodnem letu prodaja dosegla 145.000 enot, so si lastniki od zadovoljstva meli roke, nato pa je sledilo… Pritožbe uporabnikov zaradi cenene plastike v notranjosti, ki se je dobesedno topila na soncu, slabe vozne lastnosti, povezane z volanom brez servo mehanizma (bil je na voljo za doplačilo 139 dolarjev), in še posebej težave z zavorami so povzročile, da je povpraševanje drastično upadlo.
Priključni hibrid je bil pred časom
Zdelo se je, da ga tisti, ki si ga želijo, že imajo. A Dick Teague, oblikovalec, se ni dal in rešitev je poiskal v karavanski različici. Čeprav je to prodajne številke v letu 1977 znova dvignilo, pa je bilo vse bolj očitno, da je bila njegova zasnova brca v temo. Pa čeprav so v letih 1972 in 1973 opravili temeljite raziskave med potencialnimi kupci. Bil je dizajniran za prihodnost, do katere pa nikoli ni prišlo. Ekonomično naravnani kupci so se raje ozrli po konkurentih, predvsem hondi civic, toyoti corolli in volkswagnu rabbitu. Proizvodnjo so uradno končali decembra 1979, kupcem pa leta 1980 predali še zadnjih 1746 pacerjev.
Zanimivo, da so jih sto predelali v priključne hibride, ki so imeli 85-kilometrski doseg, a so bili na neki način pred časom in s ceno 12.360 dolarjev tudi odločno predragi. Da avto še danes ni pozabljen, pa so poskrbele tudi številne filmske vloge, sploh v komediji Waynov svet. Popolnoma obnovljenega pacerja so nato predlani za 37.000 dolarjev prodali na dražbi v Las Vegasu. Med ponosnimi lastniki je tudi Charlie, ki pravi: »Pacer je bil moj prvi avto, ki sem ga kupil, ko sem imel 21 let. V trenutku, ko sem ga videl, sem se vanj zaljubil. Pred leti sem ga popolnoma prenovil in ga vozim še danes.« Charliejev je v ZDA veliko, spomini pa še kako živi. »Ko sem hodil v srednjo šolo, je bil moj sanjski avto,« pravi Kalifornijčan Chris Denove. Pacer je pač še danes nekaj posebnega. Čeprav mnogi v njem vidijo grdega račka, pa prebuja čustva. To pa je tudi smisel avtomobila.
