Washington je prvič osvojil hokejski sveti gral v 44-letni zgodovini franšize iz prestolnice Združenih držav Amerike.
Zadetke za Washington so na odločilni peti tekmi velikega finala lige NHL v areni T-Mobile v igralniški meki zadeli Jakub Vrana, Aleksander Ovečkin, Devante Smith-Pelly in Lars Eller, ki je dosegel odločilni gol za naslov dobrih sedem minut pred koncem obračuna. Za domačo ekipo pa so zadeli Nate Schmidt, David Perron in Reilly Smith.
Washington je drugič v zgodovini zaigral v velikem finalu lige NHL. Prvič so izpadli brez osvojene zmage, ko jih je v finalu sezone 1997/98 premagalo moštvo Detroit Red Wings s 4:0 v zmagah.
Ovečkinu je pripadla čast, da je vzdignil svoj prvi Stanleyjev pokal, komisar lige NHL Gary Bettman pa je ruskemu napadalcu izročil tudi posebno trofejo pokal Conna Smytha za najkoristnejšega igralca finala.
Potem ko je srebrno skodelico vzdignil visoko v zrak, so 32-letnega Moskovčana preplavila čustva. »To je še lepše, kot sem si lahko kdajkoli mislil, vse skupaj je, kot da bi sanjal,« je bil navdušen kapetan Washingtona in eden največjih zvezdnikov ruskega in ameriškega hokeja, ki je že trinajst sezon član moštva iz prestolnice ZDA.
Ovečkin kar ni in ni hotel zapustiti ledene ploskve. Potem ko je paradiral s Stanleyjevim pokalom, je za hip izginil v slačilnico in se znova vrnil v dvorano, tokrat je zmagovite drsalke zamenjal za veliko udobnejše sandale. Objemov s soigralci, člani trenerskega štaba, družinskimi člani in sorodniki ni manjkalo.
»Bilo je res težko, bila je dolga sezona. Borili smo se, garali vsa ta leta. V finalu smo se držali našega načina igre, nismo se prepustili paniki, ne glede na to, v kakšnem položaju smo bili, tudi v zadnji tretjini smo vedeli, da ne smemo popustiti, kar se je na koncu obrestovalo z rezultatom, ki smo ga tako dolgo čakali,« bil zadovoljen Ovečkin, ki je postal šele drugi Rus po Jevgeniju Malkinu z nazivom MVP finala ter komaj četrti evropski igralec z lovoriko Conn Smythe, po Malkinu (2009) in Švedih Henriku Zetterbergu (2008) in Nicklasu Lidströmu (2002).