Pred vhodom v osnovno šolo Koseze, prav tisto, kjer so za košarko vrsto let nazaj navdušili tamkajšnjega učenca Gorana Dragića, se deset minut pred začetkom pouka prikazuje pretežno idiličen prizor. Predpoletno sončno jutro pred šolskimi vrati zaznamuje otroški klepet, pa tudi obvezno tekanje in v nekaterih primerih celo izvajanje gimnastičnih vaj. K prijetnemu vzdušju gotovo prispevajo veliko sodobno igrišče s tekaško stezo in mnoge zelene, prometa razbremenjene površine, ki obdajajo poslopje, končno pa tudi tisti, ki smo jih v sredo zjutraj najbolj pričakovali – »pešbusi« in »bicivlaki«, kakor pravijo sprehajalskim in kolesarskim karavanam otrok s spremljevalci, udeležencem programa Aktivni v šolo, ki ga v Kosezah izvajajo že tretje leto.
Program s sofinanciranjem ministrstva za zdravje in v sodelovanju z nekaterimi društvi organizira Inštitut za politike prostora (IPoP), v okviru posebne akcije pa se je vanj letošnjo pomlad vključilo kar 23 osnovnih šol. S programom učence spodbujajo, da se v šolo namesto z avtomobilom ali avtobusom odpravijo peš oziroma s kolesom. Šoli, ki se odloči za izvajanje programa, pomagajo z nasveti pri načrtovanju in izvedbi varne poti za sprehajalne oziroma kolesarske skupine šolarjev s spremljevalci, ki so lahko bodisi učitelji ali starši prostovoljci.
»V šolo se vozim s kolesom, da od doma ni treba prezgodaj«
Bodisi zaradi manj prometne okolice bodisi dobrega sodelovanja staršev z učitelji program na koseški osnovni šoli to pomlad dobro uspeva in o tem govorijo že samozavestni obrazi nasmejanih mladih kolesarjev ter dobro razpoloženih jutranjih sprehajalcev ob prihodu v šolo. »Bicivlak je zabaven, ker greš lahko v šolo s prijatelji, telovadiš pa že pred šolo. Ko bomo naredili izpit za kolo, pa bomo lahko šli tudi že sami,« pravi petošolka Pia, njena sošolka Eva pa se je etapi bicivlaka, ki se v šolo pripelje iz deset minut vožnje oddaljenega Podutika, pridružila iz povsem praktičnega razloga: »Vozim se s kolesom, da mi ni treba prezgodaj v šolo. Mama namreč zgodaj začne službo.« Vsestransko koristne vidike potrjuje tudi ravnateljica šole Loreta Pečoler. »Ideje programa, da se učenci čim več gibajo, družijo in s tem razvijajo samostojnost, so nam blizu, saj jih imamo zapisane tudi v viziji šole. Z bicivlakom in pešbusom želimo spodbujati gibanje in tako skrajšati čas, ki ga otroci preživijo v avtomobilu, ko jih starši prevažajo v šolo in na različne dejavnosti. Tako razbremenimo tudi njih. Hkrati pa otroke učimo odgovornosti in varnega vključevanja v promet,« razmišlja ravnateljica in dodaja, da zjutraj razgibani otroci lažje sledijo pouku, obenem pa bi si želeli, da bi program sčasoma postal vsakodnevna rutina v samoorganizaciji staršev.
Več odgovornosti za več samozavesti
Mnoge koristi zaznava tudi Jana Križman Miklavčič z ministrstva za zdravje, ki projekt sofinancira. Križman-Miklavčičeva je mama drugošolca, s katerim se pridružujeta bicivlaku, ki v šolo po najvarnejši možni poti prikolesari iz Podutika, nakar s kolesom nadaljuje pot do službe. Kot predstavnica vladnega resorja, ki skrbi za naše zdravje, seveda poudarja mnoge pozitivne učinke jutranjega gibanja. »Otroci, ki zgodaj začnejo z zdravimi navadami, jih pozneje lažje ohranjajo,« meni, a izpostavlja še eno nepričakovano korist programa. Projekt jih je namreč povezal z mnogimi dotlej nepoznanimi družinami iz soseske in želi si, da bi se sčasoma otroci v šolo odpravili sami. Pešbus in bicivlak, ki sta namenjena predvsem šolarjem razredne stopnje, tako vidi kot poligon za kasnejšo samostojno pot v šolo.
S tem se strinja učiteljica razrednega pouka Andreja Duh, šolska koordinatorica projekta, ki zjutraj spremlja šolarje sprehajalce. Nekoč se je v koseško osnovno šolo tudi sama odpravljala v vlogi učenke, s sestro ju je spremljala odrasla soseda, pa tudi mnogi prijatelji. Nikoli ni bilo dolgčas, in takšno vzdušje zdaj opaža tudi med udeleženci pešbusa.
»Z nami še vedno radi hodijo celo deset, enajst let stari otroci, ki bi lahko samostojno hodili v šolo. Dodelimo jim kakšno bolj odgovorno vlogo v skupini, s katero krepijo samozavest, razvijajo občutek za odgovornost in medgeneracijsko sodelovanje,« še sklene učiteljica. Od vseh naštetih koristi programa sicer izpostavlja manj pričakovano – jutranji klepet. Jutranje čebljanje, kot mu pravi sama, je tisto, ki med otroki tke prijateljske vezi, ko tega sploh ne opazijo, in to je nekaj neprecenljivega.
