Skupini zanesenjakov iz jeseniškega SIJ Acronija se ima zdaj že edinstveni eksponat zgodovine železarstva zahvaliti, da ni potonil v pozabo. Malo Peltonovo kolo je bilo del prve valjarne na Javorniku. Leta je bilo 1902 ulito kot samostojni ulitek, takrat pa je veljalo za najtežji samostojni ulitek v Evropi.
Poganjala ga je voda
»Takrat še ni bilo tako močne elektrike v teh koncih, tudi elektromotorji niso bili tako razviti, zato so se takratni vodilni odločili, da bo valjarniške stroje poganjala voda. Voda je takrat poganjala tudi druge pogone, tako kmečke kot industrijske. Za ta namen so v avstro-ogrskem podjetju Ganz naročili več vodnih koles. Največje stoji na avtocestnem počivališču Hrušica. To je drugo največje, a je v nasprotju z največjim sestavljeno iz enega kosa. Manjša kolesa so poganjala žage, ventilatorje, ogrevalne centre in podobno,« opisuje Luka Novak, ki je vodil prenovo Peltonovega kolesa, sicer pa v SIJ Acroniju skrbi za operativno vzdrževanje.
»Kolo je vodno in voda ga je obračala z 900 konjskimi močmi. Pridobivali so jo z Javorniškega Rovta, zajezili so potok Javornik, po 400-metrskem padcu in štirikilometrskem vodovodu je dosegla javorniško valjarno,« pojasnjuje Novak. Po drugi svetovni vojni je kolo dobilo pomoč elektromotorja, ki so ga izdelali v italijanskem podjetju. »Kolo je bilo namreč odvisno od vode in če dežja ni bilo, je bilo premalo vode, da sta obe progi, ki naj bi ju poganjalo, lahko delovali,« pravi Novak.
Starih železarskih časov se še dobro spominja prvi obratovodja obrata debele pločevine Anton Albreht. »Pri nas se je valjala prva debela pločevina v Jugoslaviji, zato je bil ta obrat tako pomemben,« se spominja. »Bili smo vojaška velesila. Tu so se valjale debele pločevine za vsa oklepna vozila, malo tudi v tajnosti. Vpliv so imeli tudi vojaški strokovnjaki,« opisuje nekdanje razmere.
V opomin na tradicijo
Kolo je obratovalo do leta 1979. V letih 1980 in 1981 so ga odstranili in ga postavili za valjarno, kjer so ga je začeli preraščati trava in drevesa. Acronijevi zanesenjaki so jih posekali, ga odkopali, speskali, očistili, pobarvali in mu pred upravno stavbo na Koroški Beli našli nov dom. »Vsa dela smo opravili sami, to je bil naš interni podvig,« ekipo pohvali Novak. Zadovoljni so tudi v vodstvu podjetja. Železarska tradicija ima na Jesenicah večstoletno zgodovino, opozarja glavni direktor SIJ Acronija Branko Polanc, a časi so takšni, da zahtevajo strogo sledenje načrtom. »Včasih se ne ustavimo in ne pomislimo na pomembne stvari, zakaj smo tu, koliko časa smo tu in koliko generacij prej nam je to omogočilo,« opozarja. Slovesnost, ki jo je spremljal tudi pihalni orkester, je bila po njegovem namenjena zahvali nekdanjim generacijam za trdo delo, in v opozorilo sedanjim, da večstoletne tradicije tudi vihar ne more ustaviti. Dela zanesenjakov pa so po besedah dr. Marka Murglja veseli tudi v Gornjesavskem muzeju, ki med drugim ohranja tehniško dediščino. »Takih pobud si želimo tudi v prihodnje,« je opozoril.
Kot vsak predmet iz zgodovine pa tudi Peltonovo kolo s seboj nosi mnoge zgodbe. Ena od njih, pravi Novak, priča o moči kolesa. Manjše kolo je pred desetletji med delom v jeklarni »pobegnilo« oziroma ušlo izpod nadzora, česar pa njegovo ležajno postrojenje ni zdržalo. Kolo je »razgnalo« na kose. »Kar 500 kilogramov težak del je odletel 200 metrov proč, našli so ga v potoku Javornik.« Ob danes slavnem kolesu pa je takrat delal tudi delavec iz Gorij. »Leta 1912 se je odločil, da ima dovolj železarne, in se je namenil v Ameriko. Aprila se je vkrcal na Titanik in bil na njem eden od štirih Slovencev. Skupaj z ladjo se je njegova zgodba tragično končala, tako da nikoli več ni videl ne Amerike ne tega kolesa,« pripoveduje Novak.
