Ledvične bolezni, ne glede na to, ali so prirojene ali posledica drugih bolezni, vplivajo na nosečnost. Po drugi strani tudi nosečnost vpliva na ledvice: poslabša lahko že prisotno ledvično okvaro ali pa okvara nastane zaradi nosečnosti. Pri hudo oslabljenem ledvičnem delovanju lahko nosečnost povzroči ledvično odpoved.
Kronična ledvična bolezen je zelo pogosta, a večinoma zbolijo starejši ljudje, zato se porodničarji s problematiko ledvičnih bolezni pri nosečnicah ne srečujejo pogosto. Prav tako lahko večina bolnic z blago ledvično okvaro donosi in rodi zdravega otroka. »Če ženska ve, da ima kronično ledvično bolezen, in načrtuje družino, naj zanosi čim prej, ko je bolezen še omejena,« svetuje nefrologinja dr. Jelka Lindič iz UKC Ljubljana. Z napredovanjem ledvične okvare in odpovedjo ledvic se namreč možnost za uspešno zanositev in donositev ploda zelo zmanjša.
Težko zanosijo
Potek in izid nosečnosti sta bolj odvisna od stopnje okvare ledvic kot od vzroka, zakaj je okvara nastala, razlaga porodničarka mag. Lili Steblovnik, ki se na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana ukvarja s kronično bolnimi nosečnicami. Slab izhod za nosečnico in otroka že pred zanositvijo napovedujeta zvišan krvni tlak in velika količina beljakovin v urinu.
Bolnice s hudo okvaro ledvic težko zanosijo. Redko zanosijo tudi dializne bolnice; če zanosijo, potrebujejo vsakodnevno dializno zdravljenje, saj to poveča možnost uspešne nosečnosti. Ginekologi so sicer do nosečnosti pri dializnih bolnicah zelo zadržani in svetujejo, naj raje počakajo in zanosijo po presaditvi ledvice, saj se takrat plodnost povrne. »Tuje izkušnje kažejo, da uspešno donosi le tretjina dializnih bolnic, a je vprašanje, kakšno tveganje so pri tem pripravljene sprejete in kakšna bo kakovost življenja otroka,« na težo teh odločitev opozarja porodničarka.
Imamo pa v Sloveniji kar nekaj izkušenj z nosečnostjo po presaditvi ledvice, saj je v zadnjih 20 letih zanosilo približno 20 bolnic, večina jih je uspešno zanosila in rodila.
Tveganje splava in smrti ploda
Ob težavah z zanositvijo je pri ledvičnih bolnicah večje tudi tveganje splava in smrti ploda v maternici. Bojijo se tudi preeklampsije: ta bolezen se pojavi večinoma v drugi polovici nosečnosti, kaže se z visokim krvnim tlakom in beljakovinami v urinu, kar so podobni znaki kot pri ledvični bolezni, ter lahko vodi v odpoved organov in smrt matere. Bolezen lahko pozdravijo le tako, da prekinejo nosečnost. V zgodnji nosečnosti je to splav, če pa je treba prekiniti nosečnost pred 37. tednom nosečnosti, je otrok nedonošen. Prezgodnji porod morajo povzročiti tudi, da ob poslabšanju bolezni rešijo nosečnico ali da rešijo plod, kadar opazijo, da plod v maternici ne raste in ne napreduje več. Prezgodnji porod pa poveča tveganje, da plod ne preživi oziroma da je dojenček kronično bolan. Bolnice s KLB imajo preeklampsijo do petkrat pogosteje kot druge nosečnice. Petkrat pogoste opazijo tudi zastoj v rasti ploda.
»Bolnice se večinoma zavedajo tveganj, ki jih nosečnost prinaša za njihovo zdravje. Redko pa pomislijo, da izid za otroka ne bo ugoden,« ugotavlja Lindičeva.
Zato Steblovnikova opozarja na pomen preventive, da ženske skrbijo za svoje zdravje že v mladosti, saj s tem zmanjšajo tveganje za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni, med katerimi je tudi kronična ledvična bolezen. Pomembno je tudi, da nosečnost načrtujejo, ko je zdravje telesa optimalno, in z materinstvom ne odlašajo predolgo.
