Starša sta odrasla v krščanskih družinah, se nekje vmes oddaljila od krščanskega izročila in ga zopet posvojila, ko sta odrasla. Spoznala sta se leta 2014, povezoval pa ju je njun poseben pogled na krščanstvo. Istega leta sta se poročila. Zaradi verskih nazorov sta pričela prihajati v navzkrižje z drugimi, vključno s krščanskimi skupnostmi. Moteča sta bila predvsem zaradi naporov, da bi izganjala zlobne oziroma demonske vplive. Ko sta poskušala zlobne vplive izgnati iz nekaterih cerkva, so ju iz teh izgnali, vsaj v enem primeru pa so morali predstavniki cerkve poklicati policijo.
Vrhovna sodnica Diane MacDonald je v svoji razsodbi, ki je bila objavljena ta teden, zapisala: »Kaže, da sta zaradi svojim globokih verskih prepričanj nestrpna do tistih, ki si ne delijo identičnih prepričanj. Vključno z drugimi kristjani.«
Nasilje v družini in nezaupanje zdravnikom
Po rojstvu deklice starša nista dovolila zdravnikom, da bi opravili zdravstvene preglede. Mati prav tako ni bila naklonjena cepljenju otroka. Poleg tega je že pred porodom socialnemu delavcu zaupala, da jo mož včasih duši, da bi prenehala jokati. Enkrat naj bi ji celo zvezal roke in ji zalepil usta z lepilnim trakom, kar jo je prestrašilo. Včasih jo je tudi pretepal. Poleg tega je socialnemu delavcu povedala, da je mož odrasel v kultu ter da verjame, da bi morali vzpodbujati spolne odnose med otroci, in da s partnerjem včasih igrata vloge – ona je žrtev, on pa storilec.
Ko jo je o naštetem izprašala policija, je vse zanikala, mož pa je priznal, da je enkrat v jezi in po nekaj kozarcih z eno roko prekril njen goltanec, z drugo pa usta. Sledila je pritožba na ministrstvo za otroke in družinski razvoj, zaradi vsega naštetega pa je bila družina pod nadzorom socialnih delavcev.
Zakonca nista želela, da bi ocenili njuno sposobnost za starševstvo, čeprav je sodišče to zahtevalo, mesec dni po rojstvu deklice pa so jo staršema vzeli. Z njo sta lahko od tedaj imela le nadzorovane stike, ko je primer šel pred sodišče, pa sta odklonila pravno pomoč. Kljub pestrosti zgodbe do te točke se tu najbolj nenavadno šele prične.
Jezus Kristus je bil njun odvetnik, priča in sodnik
Starša sta namreč trdila, da že imata pravno zastopstvo v obliki plišastega leva. Med sojenjem sta z levom govorila v nerazumljivem »jeziku« in trdila, da se prek njega pogovarjate neposredno z Bogom. Trdila sta tudi, da je Jezus Kristus njun »odvetnik, priča in sodnik«. Ko je bil čas za zaslišanje prič, pa sta tem povedala, da jih njun odvetnik Jezus sprašuje prek njiju. Sodišče je ob koncu sojenja sklenilo, da »nista kredibilna« in razsodilo v korist ministrstva, otroka pa pustilo v skrbništvu.
Starša sta se na odločitev pritožila, češ da je sodišče kršilo njune verske svoboščine, ki jima kot krščanskima staršema pripadajo, a se vrhovno sodišče z njima ni strinjalo. Vrhovna sodnica MacDonald je pojasnila, da odločitev ni temeljila na njunem verskem prepričanju, temveč na podlagi nasilja na domu, ignoriranja zdravstvenih nasvetov, skrbi glede materinega duševnega zdravja in njuni nezmožnosti sodelovanja s tistimi, ki bi jima lahko pomagali pri vzgoji otrok, vključno s starši, zdravniki, socialnimi delavci, cerkvami, krščanskimi družinami in pravnimi zastopniki.
