Med včerajšnjo srdito izmenjavo vprašanj v britanskem parlamentu med vodjo opozicijske laburistične stranke Jeremyjem Corbynom in konservativno premierko Thereso May je bila poslanska zbornica glasna kot že dolgo ne. Mayeva se je zmedeno odzvala na Corbynovo vprašanje, ali ni res, da je njeno vodenje britanskega izstopanja iz Evropske unije v enako popolnem neredu kot britanska državna železnica, katere vlake spet na veliko odpovedujejo, večina tistih, ki vozijo, pa zamuja. Očital ji je, da vladna bela knjiga s podrobnostmi brexita debelo zamuja, in jo vprašal, ali jo namerava sestaviti pred prihodnjim tednom, ko se v poslansko zbornico vrača predlog zakona o odhodu iz EU. Temu zakonu so v lordski zbornici dodali kar štirinajst dopolnil, o katerih pa konservativna vlada noče niti slišati, kaj šele jih sprejeti.
Brexit kot Hotel Californija
Vlada je predtem sama umaknila svoj predlog o pobrexitskem carinskem dogovoru z Evropsko unijo, ker so ga najbolj goreči zagovorniki odhoda iz EU razglasili za nekaj podobnega slavnim verzom iz pesmi Hotel California skupine Eagles, ki pravi: »Lahko se odjavite, kadar koli želite, vendar nikoli ne morete oditi.« V zakonu namreč ni bilo nobenih datumov, ki jih glasno zahtevajo vse bolj panični brexitirji in ob tem vse bolj posegajo po taktiki »napad je najboljša obramba«, ker so pod vse večjim pritiskom nasprotnikov odhoda iz Evropske unije.
Slednje so opogumile najnovejše raziskave javnega mnenja, ki kažejo, da vse več Britancev noče brexita: 23. junija 2016, na dan referenduma, je zanj glasovalo 51,9 odstotka volilcev, udeležba pa je bila 72-odstotna. Najnovejše raziskave kažejo, da bi na referendumu v tem trenutku 55 odstotkov Britancev glasovalo proti brexitu. Pritisk za razpis novega referenduma tako narašča, tudi zato, ker iz Bruslja Britancem sporočajo, da se lahko glede odhoda premislijo, kadar koli hočejo.
Čas je za marširanje proti brexitu
Mayeva pa je tudi pod pritiskom vrste konservativnih poslancev, ki zahtevajo, da se postavi po robu zagovornikom trdega brexita, ki hočejo izsiliti odhod iz Evropske unije brez sporazuma z Brusljem. Njen nekdanji namestnik, zdaj poslanec Damien Green, odgovarja, da najglasnejši konservativni poslanci, »brexitirji«, ne zastopajo večine. Tiha večina po njegovem zahteva razumen in pragmatičen brexit, ki vključuje obstanek v carinski uniji in ohranitev meje med Irsko in (britansko) Severno Irsko, kakršna je zdaj. Neopazna.
»Čas je za marš proti brexitu in zahtevo po novem referendumu, ki naj razreši vprašanje, ali res hočemo ven ali ne,« pa pravijo nasprotniki kakršnega koli brexita, ki trdijo, da so brexitirji prestrašeni, ker se bojijo ponovitve ljudskega izrekanja. Britanci pred referendumom leta 2016 v resnici niso vedeli, kaj vse bo prinesel brexit. Zdaj o njem vedo zelo veliko. Predvsem mladi, ki bodo najdlje živeli s posledicami, so proti odhodu iz EU – kar 65 odstotkov ga zavrača. Zato brexit, če se bo zgodil, ne bo volja ljudstva, kakršna je v tem trenutku.
Za brexit iz nasprotovanja vladi
O tem, da to morda sploh nikoli ni bil, pa govori knjiga Reševanje Britanije, v kateri avtorja Will Hutton in Andrew Adonis ugotavljata, da imajo brextirji prav glede mnogih problemov, motijo pa se o rešitvi. Brexit je nepotreben, probleme, kot so revščina, neenakost, nizke plače in negotova delovna mesta, ki so domačega izvora, pa da Britanci lahko in morajo rešiti brez odhoda iz EU, pišeta. Pri tem navajata, da je vseh deset najrevnejših regij v severni Evropi v Angliji in da so v vseh desetih glasovali za brexit – ne zaradi slabega mnenja o Evropski uniji, ampak iz protesta proti domači vladi. »Britanija mora ostati polnopravna članica EU, ker so koristi članstva vse bolj jasne v luči orjaških stroškov odhoda. Trdno mora stati z Evropo, medtem ko temne in preteče sile zalezujejo svet, tudi zaradi prihajajoče čezatlantske trgovinske vojne in širših groženj (ameriškega predsednika) Donalda Trumpa,« pišeta avtorja.
