Tudi če pustimo ob strani primerjavo z gledališko igro, so pogajanja o tako imenovanem večletnem finančnem okviru zelo deprimirajoča izkušnja. Vse države jo gledajo s stališča neto salda – kolikor dobijo, manj pa, koliko plačajo –, ne da bi upoštevale presežno vrednost, ki jo imajo za EU izdatki. In ker se na zapravljanje denarja doma gleda kot na nekaj bolj pozitivnega kot na koristno in pametno porabljanje drugod, se namen teh izdatkov ne razglaša za prednostno nalogo EU. Leta 2003 je Sapirovo poročilo o evropskem gospodarskem sistemu proračun EU označilo za relikt preteklosti. Položaj pa se od tedaj ni bistveno izboljšal.

Gledališka sezona se je začela 23. februarja, ko so voditelji EU imeli prve pogovore o finančnem okviru za obdobje 2021–2027. Optimisti upajo, da se bodo ti pogovori končali pred volitvami evropskega parlamenta junija 2019. Realisti pa pričakujejo, da bodo trajali, vse dokler igralcem ne bo potekel čas – to pa bo konec leta 2020.

Izkušeni analitiki EU minimalizirajo pomen tega spektakla. Opazili so, da EU ne definira toliko denar kot regulatorna politika, in sicer glede konkurence, subvencij, zaščite potrošnikov, finančne varnosti in trgovine. Njen proračun predstavlja dva odstotka vseh javnih izdatkov v EU in se je v zadnjih 20 letih zmanjšal z 1,25 odstotka BDP na en odstotek BDP. Za primerjavo omenimo, da ameriški zvezni proračun znaša 20 odstotkov BDP. Zakaj bi se torej ukvarjali s proračunom, ki ostaja majhen in slabo porabljen? EU ima večje težave, ki jih mora rešiti, menijo kritiki.

Toda tokrat obstajajo štirje razlogi, zakaj so razprave o prihodnjem sedemletnem finančnem okviru pomembne in zakaj ne bi bilo dobro, da bi se požvižgali nanje.

1. Prvi razlog je brexit. Ker je bila Velika Britanija neto plačnica, bo v proračunu manjkalo 15 milijard evrov in EU se bo morala odločiti med dvema možnostma: bodisi da to luknjo v proračunu odpravi z večjimi prihodki bodisi da zmanjša izdatke. Za dodatne napetosti je poskrbel razkol v skupini stiskaških držav, h katerim je spadala Velika Britanija, ker je Nemčija pokazala pripravljenost, da vplača več, medtem ko Nizozemska in Švedska trmasto vztrajata, da ne bosta prispevali niti stotina več.

2. Drugi razlog je vse globlji prepad med denarjem in politiko. Poljska dobi od EU deset milijard evrov neto na leto, tako da ima največ koristi od proračuna EU. Toda prioritete poljske vlade pa tudi njene vrednote so vse bolj v nasprotju s prioritetami in vrednotami EU. Na Poljskem nasprotujejo temu, da bi sprejeli prosilce za azil, poleg tega se je začel postopek evropske komisije proti njej, ker poljska vlada ogroža neodvisnost sodne veje oblasti, Evropa pa je tudi zgrožena, ker je z novim zakonom, ki predvideva zaporno kazen, prepovedala govoriti o soodgovornosti Poljske za holokavst.

Tako ravnanje poljske vlade je nemško kanclerko Angelo Merkel pripravilo do tega, da je predlagala, da je treba za dostop do sredstev EU izpolnjevati določene pogoje. Tej potencialno eksplozivni razpravi bi se lahko izognili samo, če bi bila EU tiho in bi plačevala, kot zahtevajo nekateri na Poljskem (pa tudi na Madžarskem). V tem primeru pa bi Uniji grozila druge vrste eksplozija. Navsezadnje, kako dolgo bodo državljani drugih delov EU pripravljeni odpirati denarnico, potem pa dobiti klofuto?

3. Tretji razlog, zakaj je ta gledališka sezona tako pomembna, je, da evropska strateška okolica terja nove prednostne naloge. Od Ukrajine do Bližnjega vzhoda, Libije in Sahela je neposredna soseščina EU bodisi nestabilna bodisi v kaosu. Poleg tega so mimo časi, ko so ZDA zagotavljale zanesljivo zaščito, na katero so se Evropejci navadili. EU je zrasla v svetu, v katerem se je lahko osredotočila na svojo blaginjo, ne da bi jo skrbelo za varnost. Tega sveta pa ni več.

Dejansko se soočamo z novo definicijo javnega dobrega v EU in to mora imeti daljnosežne posledice v proračunu. Evropska komisija je nedavno pogumno dala nekatere številke na mizo. Predlaga, da bi na leto porabili od tri do štiri milijarde evrov več za varnost na mejah in še vedno skromnih pet milijard za obrambo, pa tudi povečanje izdatkov za raziskave, inovacije in program Erasmus. Razmišlja tudi o tem, da bi zmanjšala letne izdatke za pomoč regijam in kmetijstvu, kar bi lahko znašalo 30 milijard evrov.

V tej fazi številke služijo samo temu, da se pokaže na pomembna vprašanja. Toda drznost komisije je upravičena. Regionalna politika in kmetijstvo predstavljata skoraj tri četrtine proračuna EU in oba sta problematična. Regionalna politika je v letih pred krizo spodbujala visoko gospodarsko rast, toda nato ni bila v pomoč državam, ki so zašle v težave. Poleg tega ni dovolj lokalna, da bi se zoperstavila posledicam, ki jih ima prosta trgovina za lokalne skupnosti. Skupna kmetijska politika pa je vse manj primerna za to, da bi omogočala spremembe v precej raznolikem agrarnem sektorju EU. Nova usmeritev in s tem financiranje novih prioritet bi bilo povsem upravičeno.

4. Zadnji, četrti razlog, zaradi katerega je tokrat vprašanje proračuna EU tako zelo pomembno, je ta, da je francoski predsednik Emmanuel Macron odprl razpravo o posebnem proračunu evrskega območja. Najpomembnejša utemeljitev za ta novi proračun ni to, da bi morale biti nekatere javne dobrine rezervirane za članice evrskega območja, ampak da bi lahko skupen fiskalni instrument ublažil specifične pretrese, skozi katere gredo posamezne države, in dopolnil denarno politiko Evropske centralne banke, ko je treba obvladati skupne gospodarske pretrese. Proračun EU pa nima nobene pomembne makroekononske vloge pri stabilizaciji posameznih držav ali pa pri celotnem gospodarstvu EU, saj ne beleži ne presežkov ne primanjkljajev, povsem nasprotno pa bi lahko pričakovali od proračuna evrskega območja.

Za zdaj še ni sporazuma o glavnih usmeritvah tega proračuna, zlasti zato ne, ker Nemčija noče odpreti kanala za meddržavni transfer finančnih sredstev in zavrača skupno prevzemanje odgovornosti za dolgove posameznih držav. Toda to ne pomeni, da ta razprava nima prihodnosti. Če se bo izkazalo, da se EU-27 ne more zediniti glede pametnih reform o proračunu, bi se lahko 19 članic evrskega območja (h katerim ne spadata ne Poljska ne Madžarska) postopno usmerilo k ustvaritvi svojega lastnega. Proračun EU pa bi lahko ne nazadnje prešel v proračun evrskega območja ali pa bi postal neki nepomemben ostanek iz preteklosti.

Seveda državljanov proračun EU ne zanima prav dosti, zlasti ne, če nimajo neposrednih koristi od njega. Toda zanimajo jih novi izzivi, s katerimi se mora soočiti Evropa, njena sposobnost, da se spoprime z njimi, in njena pripravljenost, da nameni finančna sredstva za prednostne naloge. Rezultat razprav o proračunu bo Evropejcem pokazal, kaj EU v resnici zmore. Zato letošnje gledališke sezone ne smemo zamuditi.

Jean Pisani-Ferry je profesor na Hertie School of Governance v Berlinu in na Sciences Po v Parizu ter nekdanji vodja France Stratégie iz Pariza, institucije, ki svetuje francoski politiki.

© Project Syndicate, 2018