Koncert z naslovom Darvinistični orkester bo resen klasičen koncert, a vendarle s pridihom sproščenosti. Simfoniki so ga zasnovali s partnerji v Evropski mreži orkestrov (ONE), in sicer kot zgodbo o glasbenih inštrumentih. »Sprehodili se bomo skozi glasbeno evolucijo, od neke vrste začetkov oblikovanja zvoka, prek ene največjih mojstrovin naše civilizacije, do izrazito sodobnega zvočnega sveta, ki se preoblikuje v novo koncertno obliko, ki vključuje pametne telefone in interakcijo občinstva,« je izpostavila v. d. umetniškega vodje orkestra Maja Kojc. »Gre za marsikje že uveljavljen pristop, ki se odmika od togosti, ki jo resnim koncertom pogosto, včasih tudi po krivici, očitamo.«
Glasbilo je lahko marsikaj
Pred orkester, ki mu bo dirigiral francoski dirigent in flavtist Benoît Fromanger, bo najprej stopil solist Boštjan Gombač kot izvajalec na tidldibab. Gre za najstarejšo, 60.000 let staro koščeno piščal, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije, inštrumentalno ime pa je dobila, ko so sestavili inicialke arheologa in najditelja piščali Ivana Turka, promotorja piščali Ljubna Dimkaroskega in najdišča, jame Divje babe. Gombač bo odigral skladbo Baba za tidldibab in orkester, ki jo je napisal skladatelj Žiga Stanič. Odzvanjanja pradavnine bo premostila Beethovnova Peta simfonija, sledila bo skladba Geek Bagatelles francoskega skladatelja Bernarda Cavanne za (38-članski) orkester in zbor pametnih telefonov. Pametni telefoni so zamišljeni kot predstavniki družine »glasbil« sodobnega časa.
Pri izvedbi zadnje skladbe bodo lahko sodelovali tudi poslušalci, če si bodo na svoj telefon naložili brezplačno aplikacijo. Sicer pa so izvirno in zabavno skladbo krstno izvedli novembra 2016 v Parizu, zdaj pa jo v izvedbah partnerskih orkestrov ONE igrajo po številnih evropskih mestih, vključno z Ljubljano.
Smeh in solze
Skladatelj Bernard Cavanna nam je pred slovensko izvedbo povedal: »Odzivi občinstva na skladbo so vedno zelo dobri. Mislim, da je dejansko smešna, igriva, sploh ko se inštrumentalistom pridružijo pametni telefoni. V osrednjem delu skladbe, Freude, postanejo elementi bolj agresivni in igrivi, proti koncu pa napetost narašča. Na koncu zveni naravnost tragično, kot bi stali pred čudovitim predmetom, ki smo ga uničili. Nekaterim se ob koncu orosijo oči, kot se je zgodilo v Parizu, Compiègnu ali Rimu.«
V skladbo je dodal tudi fragmente Beethovnove Devete simfonije, ki si jih zamišlja kot preostanke izgubljene mojstrovine. »Zato teh osem fragmentov – včasih iz njih nastane zgolj harmonija – doživi enako opustošenje, razdejanje, kot so ga čas, naravne katastrofe in uničevalna nrav človeka prizadejali spomenikom velikih civilizacij preteklosti. Mislim na razpadanje, erozijo, kolaps, vse do izginotja, transformacije, pogreba in pokopa.«
