Računsko sodišče je revidiralo medsebojno poslovanje družb v sistemu Slovenske železnice (graf) v letih 2013 in 2014 in ugotovilo kup nepravilnosti, za katere sta odgovorna tako poslovodstvo z Dušanom Mesom na čelu kot nadzorni svet, ki ga vodi Bojan Brank. Še zlasti je problematično poslovanje družb Infrastruktura in Potniški promet, ki izvajata obvezno gospodarsko javno službo in dobivata za to denar iz državnega proračuna. Tega je bilo po podatkih računskega sodišča zgolj v pregledanih letih za 301 milijon evrov. Samo Potniški promet vsako leto iz državnega proračuna dobi približno 45 milijonov evrov.
Najemanje zunanjih izvajalcev mimo javnih naročil
Tako krovna družba pri poslovanju z odvisnimi družbami ni upoštevala (evropskih) pravil javnega naročanja, niti jih nista upoštevali družbi, ki prejemata državni denar. Sredstva, ki so v sistem prišla iz državnega proračuna in bi morala biti namenjena vzdrževanju javne infrastrukture ter prevozu potnikov, so se nenadzorovano prenašala na druge družbe v skupini, ki se ukvarjajo s tržno dejavnostjo. »Potniški promet in Infrastruktura sta posle znotraj skupine Slovenske železnice (SŽ) sklepala brez izvedbe javnega naročanja, pri čemer so se neutemeljeno sklicevali na izjeme od uporabe pravil, v skupni vrednosti 36.793.769 evrov. SŽ z nadzorom niso preprečile navideznih oddaj 'notranjih naročil' med odvisnimi družbami v skupni vrednosti 5.015.743 evrov,« so zapisali revizorji. Teh pet milijonov je bilo prenesenih na zunanje izvajalce, v SŽ pa niso preverjali, ali je njihova cena višja od tiste na trgu.
Mes je dejal, da se slednje nanaša na posle Železniškega invalidskega podjetja (ŽIP), ki skrbi za čiščenje vagonov in varovanje. »Če bi bil razpis in posla ne bi dobil ŽIP, pa bi morali kriti izgubo ŽIP zaradi izgube posla, saj so SŽ pogodbeni koncern. Delovali smo torej gospodarno,« je rekel. Dodal je, da pri javnem naročanju niso upoštevali zgolj evropske direktive, ki še ni bila implementirana v slovensko zakonodajo, saj »sploh nismo vedeli, da ta direktiva obstaja«.
Toda ne gre za osamljen primer. Tudi Infrastruktura je posle, za katere je dobila denar iz proračuna, prenesla na Železniško gradbeno podjetje (ŽGP), to pa na zunanje izvajalce. Tako je Infrastruktura za gradbena dela ŽGP plačala vsaj 667.827 evrov več, kot je ŽGP nato plačal zunanjim izvajalcem. Mes je pojasnil, da gre za gradbena dela v sklopu sanacije po žledu. »Reševali smo, kar se je takrat rešiti dalo, zaradi intervencije so bili posli izpeljani tako.«
Dogovori za posel po domače, ustno
Še več, na podlagi pogodb o medsebojnem financiranju se je denar, ki je prišel iz državnega proračuna, prenašal na druga podjetja v obliki posojil. Mes je dodal, da so tudi družbe, ki se ukvarjajo s tržno dejavnostjo, posojale denar tistima, ki dobivata denar iz državnega proračuna, za dogovorjene obresti. Na ta način so »regulirali likvidnost«.
Revizorji so ugotovili, da so se odgovorni v posameznih družbah za posle med seboj dogovorili kar ustno, šele kasneje pa podpisali pogodbo. Tudi učinkovitega notranjega nadzora ni bilo, navsezadnje pa niti dokumentacije, ki bi dokazovala izvedbo določenih storitev. Krovna družba je medtem plačevala račune, čeprav ni imela dokumentacije o izvedbi storitev.
Družba se je ukvarjala tudi z dejavnostmi, ki niso v njeni domeni, recimo z upravljanjem 233 počitniških enot. Vikendov ni oddajala po tržnih cenah. Toda če bi jih želeli odprodati, bi morali spremeniti strategijo upravljanja kapitalskih naložb države, ki zdaj Slovenskim železnicam preprečuje prodajo, izpostavlja Mes.
Ugodnosti za sindikate in izbrance
Direktorji posameznih družb in člani poslovodstva so bili hkrati direktorji svojih podjetij, ki so bila registrirana za opravljanje konkurenčne dejavnosti družbam SŽ.
Okoli 8000 zaposlenim, njihovim družinskim članom, nekdanjim zaposlenim, javnim uslužbencem ter celo zunanjim izvajalcem so SŽ omogočale brezplačne vozovnice – a za to po mnenju računskega sodišča ni zakonske podlage. Mes se s tem ne strinja, pravi, da je podlaga v pravilniku ministrstva za infrastrukturo, ki pa ga bodo v kratkem spremenili.
V kategoriji prijateljskih poslov medtem najbolj bodeta v oči časovno in vrednostno neomejeni sponzorski pogodbi, ki so ju SŽ brez javne objave sklenile z Železničarskim kulturno-umetniškim društvom Tineta Rožanca ter Godbo SŽ. Zastopnik prvega je Matjaž Kranjc, direktor zgoraj omenjene družbe Infrastruktura, zastopnik Godbe SŽ pa izpostavljeni sindikalist Albert Pavlič, dolgoletni delavski direktor.
Mes pojasnjuje, da pogodbi izvirata iz leta 2011 – sam je funkcijo nastopil leto kasneje – in da je godba na ta način upravičena do 80.000 evrov na leto, društvo Tineta Rožanca pa do 25.000 evrov na leto. Obljubil pa je, da bodo pogoje »zaostrili«. Tudi sindikatom bo, tako Mes, trda predla. Družbe v skupini SŽ so namreč (ne)posredno financirale svojih ducat sindikatov v višini 87.902 evrov (obe leti), čeprav tudi za to ni zakonske podlage. »To je urejeno v kolektivni pogodbi. Zaradi tega dogovora smo družbi od leta 2012 do 2016 prihranili 113 milijonov evrov, kar ni malo. Vse je torej vprašanje tehtanja, nekje daš, drugje vzameš,« je pojasnil Mes. Zakon o reprezentativnosti sindikatov medtem določa, da morajo biti sindikati neodvisni od delodajalcev in se financirati iz članarin in drugih lastnih virov.
Mes zatrjuje, da so marsikatero priporočilo računskega sodišča že upoštevali, druga pa bodo – če to ne bo negativno vplivalo na poslovanje. »Naše stališče je, da je na eni strani zagotavljanje učinkovitosti, na drugi strani pa gospodarnost.«
