Slabo leto dni je moral francoski predsednik Emmanuel Macron čakati na odgovor Berlina na svoje predloge reforme Evropske unije. Dočakal ga je sedaj, štiri tedne pred junijskim vrhom EU, na katerem je nameraval nemško-francoski dvojec predstaviti skupno vizijo evropskih reform. Z odgovorom se je zavleklo, ker se je Angela Merkel ubadala z dolgotrajnim oblikovanjem vlade, prav tako pa je naletela na težave v lastni stranki, kjer so močno nasprotovali dodatnim izdatkom za pomoč državam članicam, ki bi se znašle v krizi.
Štirje tedni za dogovor
Pozen nemški odziv je tako pričakovano skromen pri gospodarskih in proračunskih vprašanjih, kjer se je Merklova zgolj približala bolj ambicioznim pogledom Macrona. Te štiri tedne do evropskega vrha bosta morala tako Berlin in Pariz izkoristiti za zbliževanje stališč. Dokončno naj bi se kanclerka in predsednik poskušala poenotiti na srečanju v drugi polovici junija. Čas pa ni na njuni strani. Kajti če jima spodleti pri oblikovanju skupne reformne pobude, ne gre računati, da bi državam članicam morebitne reforme uspelo potrditi pred evropskimi volitvami prihodnje leto. To pa bi bila v luči naraščajočega populizma v Evropi slaba volilna popotnica za etablirane stranke.
Težak finančni kompromis
Eno izmed temeljnih vprašanj pogajanj med Merklovo in Macronom bo, kako narediti območje evra bolj odporno proti prihodnjim asimetričnim šokom in finančnim krizam širših razsežnosti. Medtem ko se med državami članicami približuje dogovor o dokončanju bančne unije, pa v EU obstajajo precejšnja razhajanja, kako izboljšati druge zaščitne mehanizme. To velja tudi za Nemčijo in Francijo. Macron se je denimo zaradi nemškega nasprotovanja že moral odpovedati zamisli o evropskem finančnem ministru in posebnem parlamentu za območje evra.
Merklova sicer zdaj podobno kot Macron podpira preoblikovanje Evropskega stabilizacijskega mehanizma v Evropski monetarni sklad. Ta bi po njeni zamisli lahko dajal kratkoročne kredite državam, ki so se v težavah znašle zaradi zunanjih vzrokov, vendar bi pomoč prejele šele v zameno za konkretne reforme. Sklad bi spremljal tudi proračunsko vzdržnost teh držav, da bi lahko vračale kredite. Po zamisli kanclerke bi hkrati postal osrednji temelj monetarne unije, kar pa bi pomenilo slabitev vloge evropske komisije. Takšen razplet pa ni v interesu Pariza.
Do nemško-francoskih razhajanj prihaja tudi pri krepitvi evropske monetarne unije. Medtem ko bi si Macron želel poseben proračun za območje evra, Merklova podobno kot evropska komisija ne vidi smisla v dodatnem proračunu ali proračunski postavki za območje evra. Vendarle pa bi nemška kanclerka uvedla poseben proračun za spodbujanje investicij v državah z evrom, s katerim bi želela preprečiti preveliko divergenco v ekonomskem razvoju posameznih članic. Zanj bi Merklova namenila manj kot deset milijard evrov, kar je znatno manj od Macronovih želja.
