Ne morem rešiti sveta, nočem pa pomagati tistim, ki ga uničujejo, je svojo odločitev za ekološko proizvodnjo olivnega olja pojasnil neki hrvaški oljkar. Ta njegov (sposojen?) moto se mi je zdel kar posrečen odgovor na depresivno občutje vseh, ki bi radi zajezili uničevanje planeta vsaj tam, kjer je to v naši moči: od varčevanja z vodo, odrekanja kemičnim čistilom, ločevanja odpadkov do hoje, uporabe kolesa, avtobusa, deljenja avtomobila, odrekanja potrošništvu, reciklaže in darovanja vsega, česar ne potrebujemo. Še posebej, ker smo nenehna tarča posmeha »realistov«, ki nas imajo za nekakšno lepodušno dekoracijo na privilegiranem koščku devastiranega planeta, za eko snobe, saj naj bi iz svojega početja črpali tudi nekakšen moralni kapital, četudi je izplen naših prizadevanj minimalen; ciniki bi rekli nevreden odrekanja.
Oljkarjeva ugotovitev, da resda ne morem spremeniti skoraj nič razen sebe (kar je seveda prastara modrost, ki nas napotuje na veliko hujše garanje, kot so tri k...
Malo je takšnih dni, kot je današnji. Preživljate ga v kontemplaciji, pomirjeni s svetom in domovino, ne odpirate TV-sprejemnikov, ne pogovarjate se...
