Zadrega korenini v tisti čudaški frazi v slovenskih upravnih in zakonskih aktih, da po pravilih slovenskega jezika moška oblika »nevtralno« zastopa tudi žensko, glasi pa se nekako takole: »Generično zapisani izrazi v slovnični obliki moškega spola so uporabljeni nezaznamovano in nevtralno« in veljajo za oba spola oziroma za vse spole. V senatu filozofske fakultete smo že v prejšnjih letih večkrat opozarjali na to krivico, ki jo navidezno nevtralna jezikovna norma povzroča našim kolegicam, vendar je šele aprila 2018 zadeva dozorela do povsem razumnega sklepa, da bomo odslej na filozofski fakulteti uveljavljali tudi njegovo zrcalno pravilo, da lahko ženska oblika dikcije v pravilnikih zastopa tudi moško oziroma da je spolno nevtralna. Zato bo v prihodnje v pravilnikih fakultete pisalo izmenično bodisi 'V pravilniku uporabljen ženski slovnični spol (študentka, učiteljica itn.) se nanaša na kateri koli spol' bodisi 'V pravilniku uporabljen moški slovnični spol (študent, učitelj itn.) se nanaša na kateri koli spol'.« To je vse: gesta solidarnosti, nič več in nič manj, drža družbene tenkočutnosti in odgovornosti. 

Ne morem pisati za druge, toda mene je vedno zabolela ta dikcija, da moška oblika, ki jo v govoru uporabljam tudi sam, enakovredno zastopa tudi žensko obliko. Na to neenakopravnost v jezikovnem zastopanju se družbeno občutljivi pisci in piske odzivamo z uporabo obeh spolov ali vključujočega podčrtaja, ki upošteva tudi druge spole. Kot pripadnik vrste homo sapiens si ne znam zamišljati, kaj naj bi bilo s tem narobe. Kot moškemu pripadniku slovenske družbe pa mi je bilo že dolgo nazaj jasno, da smo tudi v jezikovni praksi neenakopravni. Ni nobeno naključje, da v slovenščini ne premoremo ženske oblike marsikatere besede, s katerimi označujemo poklice, značilnosti ali dejavnosti. Med njimi je verjetno najbolj v nebo vpijoča odsotnost ženske oblike besede mislec. In če bi bila to edina beseda, ki bi označevala podcenjevanje žensk v jezikovnih praksah, bi zahtevala spremembo. Z nekaj dobre volje bomo, upam, iznašli tudi to besedo.

Podobno zaznamovana je bila še do nedavnega beseda profesor, ki je bila prav tako sprva rezervirana le za moški del naše družbe. A še danes se dogaja, da se celo nekatere ženske same naslavljajo kot »gospa profesor«. Če za ponazoritev te logične bedarije sam izustim »gospod profesorica«, se poslušalstvo prime za glavo ali valja po tleh od smeha! Žal smo namesto smeha dobili posmeh in zbadanje na račun nekakšnega »jezikovnega« prekrška na filozofski fakulteti – kot da bi kdor koli pri zdravi pameti lahko pričakoval, da bi z nekakšnimi Janezi, diplomantkami filozofske fakultete, (z)mrcvarili jezik.

Skratka, gesto senata filozofske fakultete, katerega član sem bil do lanskega poletja, pozdravljam in podpiram. Zelo sem mu hvaležen, ker jo je utemeljil na načelu solidarnosti, ki ga danes žal rutinsko teptajo tako slabo informirani dobronamerneži kot medijski mrhovinarji. Solidarnost v jezikovnih praksah ne more in ne sme biti omejena zgolj na presojo in odločanje jezikoslovja oziroma jezikoslovcev in jezikoslovk, še manj na pravo oziroma pravnike in pravnice ter še najmanj na politiko oziroma politike in političarke, ampak je domena nas vseh, človeških bitij, ne glede na spol, v katerem govorimo in pišemo. In katera ustanova v tej državi, če ne prav filozofska fakulteta, nosilka humanistične in družboslovne vednosti, naj bi to udejanjila prva?

Rajko Muršič

Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani