V Beli krajini je okoli dvesto rejcev drobnice, ki redijo 10.000 ovc, na leto pa vzredijo okoli 15.000 jagenjčkov. Sliši se veliko, a je še vedno premalo za potrebe Belokranjcev. »Tako naši gostinci kupujejo jagenjčke celo na Kočevskem, Primorskem, Gorenjskem. Pri nas je jagenjček folklora. Za vsak praznik, za vsak rojstni dan, smrt ali veselico pečemo jagenjčke, čeprav to ni ravno poceni hrana. A ljudje si ga privoščijo, pa četudi morajo zanj nekaj mesecev denar dajati na stran,« pravi predsednik Društva rejcev drobnice Bele krajine Peter Štefanič.
Namesto bikov raje redijo ovce
Okoli petdeset ovc in koz različnih pasem je včeraj na razstavi drobnice v Semiču, ki jo že 24 let zapored pripravlja belokranjsko društvo, pritegnilo številne radovedne poglede. Že več kot desetletje se število drobnice v Beli krajini bistveno ne spreminja. A v zadnjem času se vendarle pojavljajo novi rejci. »Kmetje vse bolj opuščajo rejo bikov in kupijo čredo 20 ali 25 ovc, ki so bistveno enostavnejše za rejo,« dodaja Štefanič. Društvo si med drugim prizadeva tudi za promocijo avtohtone pasme, belokranjske pramenke, njeno številčnost želijo povečati vsaj na 70 odstotkov vseh belokranjskih ovc. »To je skromna ovca, meso je pa najboljše, okusnejše in tudi izkoristek mesa pri jagenjčku je visok, saj ima zelo drobne kosti, medtem ko imajo solčavska in druge pasme debele kosti.«
Pa volna? »Volna je pa čisti višek,« pravi Štefanič. »Če bi gorela, bi jo najbrž večina rejcev zažgala. V Beli krajini nihče ne odkupuje volne, tudi malo je ljudi, ki iz volne sploh kaj delajo, le redki še pletejo nogavice, izdelujejo polstenje (filc). Rešuje nas podjetje Soven, ki dvakrat na leto odkupuje volno in jo predela.« Eno striženje ovce pomeni kilogram in pol do dva kilograma volne. Štefanič svoje ovce ostriže le enkrat na leto, v maju, volno pa nato uporabi predvsem za zastirko na njivi. »Volna počasi trohni in je odlično gnojilo, rahlja zemljo,« pojasnjuje.
»Volna belokranjske pramenke in tudi drugih slovenskih pasem ni ravno visoke kvalitete, da bi na njej lahko temeljila nadaljnja predelava. A vsako stvar se da koristno uporabiti,« je pokomentiral eden največjih belokranjskih rejcev drobnice Boris Grabrijan, medtem ko je strižec Dušan Birtič oklenil eno od ovc med kolena in jo z veščimi potegi z električnimi škarjami v le nekaj minutah ostrigel.
Pri kozi nikoli ne veš, kaj te čaka
Belokranjskih rejcev, ki so usmerjeni mlečno predelavo, je v Beli krajini malo, to so predvsem turistične kmetije, a tu in tam se najdejo tudi posamezniki. Eden takih je Olivio Oslakovič, ki se s kozjerejo ukvarja zadnja tri leta, odkar se je z družino iz Ljubljane preselil na Omoto pri Semiču. Z ženo Nušo na hektar veliki kmetiji redita 35 koz in kozličkov srnaste in sanske pasme, ki veljata za izrazito mlečni. Iz mleka delajo sire, skuto, a zgolj za hobi, pravi.
Oslakovič se je za koze odločil predvsem zaradi izziva. »Vsi mi govorijo, da je izjemno težko rediti koze. So zelo inteligentne, vzamejo si čas zase in opazovanje okolice. In vedno izkoristijo človeško napako. Tudi ko jim daš najmanjšo priložnost, da nekaj naredijo po svoje, bodo to izkoristile. Tako zjutraj nikoli ne veš, kaj te čaka.«
Veličastni tornjaki in šarplaninci
Če je s kozami težko, pa tudi ovčereja ni povsem enostavna, pravi Drago Hutar, predsednik rejske komisije, ki je včeraj tudi izbrala najlepše primerke. Na Hutarjevih travnikih se vsak dan pase 60 ovc in okoli 100 mladičev. »Če želiš delati dobro, moraš zanje tudi skrbeti. Naše ovce se vsak večer s pašnika vrnejo v hlev in vsak večer pogledam, če je vse v redu. Zlasti v obdobju porodov moraš še posebno skrb namenjati mladiču in mami. Potem je tu še striženje in rezanje parkljev, čiščenje hleva, tretiranje proti zajedavcem. Kar nekaj dela, torej.«
Medtem ko blejanja ovc in meketanja koz skorajda ni bilo slišati, pa je gneča tu in tam vznemirila šarplanince in tornjake, ki so se pripravljali, da jih bo ocenilo natančno oko komisije. A skoraj petletni Pašo, mogočni šarplaninec, ki pod gosto dlako ponosno nosi svojih 55 kilogramov, je bil popolnoma miren. »Zaradi dlake je videti še večji, kot je v resnici,« je dejal Borut Paunovič. Pašo je zelo teritorialen pes, izjemen čuvaj in prijatelj konjev na domačiji v Paunovičih. Pasma je precej vzgojno zahtevna, a ko se enkrat pokažejo rezultati, vidiš, da se vloženi trud še kako obrestuje, pravi. »Na domačem, svojem teritoriju je pravi pes čuvaj, kje drugje pa je povsem miren, prijazen. A če kdo pride preblizu, mu vendarle da vedeti, naj se raje umakne.«
