Osemindvajsetletni vrhunski plezalec iz Škofje vasi ima s prvih štirih letošnjih balvanskih tekem svetovnega pokala eno zmago, dve drugi in eno šesto mesto. Na peti tekmi, minuli konec tedna je bila v Hačiodžiju na Japonskem, je osvojil 8. mesto in pred zadnjo tekmo, ki bo konec tedna v Vailu, ohranil odlično izhodišče za osvojitev balvanskega naslova.
Tekme v športnem plezanju se, tako kot treningi, dogajajo na umetni steni. Jernej Kruder ima raje skalo: »Letos sem plezal na umetni steni le toliko, da sem se lahko uvrstil v reprezentanco. Verjamem, da je skrivnost mojih dobrih rezultatov prav v tem, da sem dal prioriteto plezanju v skali.« Že aprila je na predstavitvi slovenske plezalske reprezentance v Ljubljani rekel, da upa na veliko lepega vremena in čim več plezanja v naravi. Selektor Gorazd Hren je ob tem malo zavil z očmi.
»V skali ni nobenega pritiska in je lažje potiskati svoje meje višje. Na tekmi si primoran narediti 'tukaj in zdaj', v plezališču pa si bolj sproščen, lahko si rečeš, da boš jutri spet prišel in poskusil,« pravi Kruder, prepričan, da se tako osvobaja psihičnega pritiska na tekmah. »Na vsako tekmo grem sproščen, brez pričakovanj.« Ob vseh visokih uvrstitvah na letošnjih tekmah – gre na tekmo brez pričakovanj? »V svetovnem pokalu tekmujem že deset let,« odgovarja. »Vem, da se vsaka tekma drugače obrne, zato se po morebitnem slabem rezultatu nočem gnjaviti.« Če se pred tekmo počuti slabo, ne komplicira, reče si, da bo plezal najboljše, kot lahko.
»Malo eksperimentiranja ne more škodovati,« pravi o svojem pristopu do treninga Kruder. Že leta je tudi sam svoj trener. »Plezanje je še mlad šport, sam pa v njem vztrajam že tako dolgo, da zelo dobro vidim, katere stvari mi ustrezajo,« pravi. Fizični trening zanj niti ni najpomembnejši, ključno se mu zdi treniranje uma. »Pogosto moraš izklopiti razum, in takrat lahko napraviš gibe, za katere nisi verjel, da jih je sploh mogoče izvesti. Tekmovalcem je, verjetno zaradi treme, včasih težko izklopiti možgane in le odplezati po svojih zmožnostih.«
Pri plezanju prej ali slej prideš do ključnega mesta, oprimka, stopa, kombinacije gibov, ki te ustavijo. Kruder to poskuša obvladati skozi svoj mišični zapis. »Ob ponavljajočih poskusih giba oziroma povezave gibov mišica ve, kaj mora narediti. Pri več kot enem gibu zna zaradi naučenosti varčevati, da lahko prideš do ključnega giba bolj spočit in ga lažje narediš,« pojasnjuje štajerski plezalec.
S poškodbami nima težav: »Včasih sicer pretiravam, a to je značilno za vsakega tekmovalca. Včasih moraš iti tudi preko sebe, da vidiš, kje so tvoje meje.« Vodilni plezalec svetovnega pokala je potreboval leta, da se je naučil poslušati svoje telo in da ne poskuša iti preko svojih zmogljivosti nepremišljeno. Pride tudi dan, ko se slabo počuti in bi si lahko s pretiranim treningom le škodoval. Takrat raje počiva. »Zdi se mi, da je to stvar, ki smo jo v današnjem času nekako izgubili, saj je vse natempirano. Treningi in divji koledarji tekem nas v bistvu omejujejo in marsikateri tekmovalec izgublja, ker se ne zna poslušati in stopiti iz zadanega okvirja.«
