Da ne bi izgubili »tempa«, so Združene države zdaj še odstopile od iranskega jedrskega sporazuma, ker da je slab, in ob asistenci Izraela trasirajo pot novi vojni proti Iranu. Rusija se je medtem malce potuhnila, da si ne bi nakopala kakšnega bojkota pred svetovnim prvenstvom v nogometu. Vse že našteto je po svoje pripomoglo ustvariti močne, represivne, praktično enopartijske demokracije, z močnim vodjem države na čelu. Poleg Rusije sta to še Turčija in Madžarska. Skupen jim je populizem, represivna oblast, zatiranje neodvisnih medijev, opozicija je praktično onemogočena (za zdaj).

V naši kapitalistični Sloveniji pa je tako, da imamo iz mandata v mandat vse bolj neodločne in slabe vlade in predsednike vlad (zadnji si je zaradi špekulacije celo privoščil predčasno prekiniti svoj mandat, kar je po mojem neodgovorno in nedržavotvorno), predsednika države, ki je vse, samo to ne, kar bi moral biti. Sodišča v povezavi z ustavnim sodiščem delujejo tako, da se človek vpraša, kaj tem ustanovam sploh še pomenijo 1., 2. in 7. člen ustave republike Slovenije. Vsi zgoraj omenjeni akterji delujejo tako, da omogočajo (hote ali nehote) ljudem, ki so si pridobili bogastvo na ne ravno transparenten način, da imajo zdaj možnost večjega vpliva na medije (vseh vrst, zlasti elektronske) in posledično na politiko samo.

Na drugi strani je vse več nezadovoljnih ljudi (brezposelnost, naraščanje revščine, prekarno delo, brezperspektivnost…) in na to nimajo praktično nikakršnega vpliva, saj obstoječi volilni sistem vedno naplavi na površje ljudi, ki jim je poglavitna skrb le to, da se obdržijo brez pretresov čim dlje pri parlamentarnem koritu. Takšno stanje kar kliče po vladi, ki bi bila boljša od prejšnje, ki bi znala in zmogla v kratkem času vzpostaviti dobro delujočo državo. Stranke, zlasti ena, v predvolilnem času obljubljajo korenite zasuke na bolje in svetlo prihodnost, a problem je v tem, da to obljubljajo tisti, ki so nekoč že »vedrili in oblačili«, pa se državi in še manj ljudem takrat ni dobro godilo.

V našem političnem prostoru se iz leta v leto bolj krepi nestrpno in sovražno govorjenje voditeljev, zlasti desnih strank (in posebno ene od njih). Splošno znane vrednote in pojme se relativizira, manipulira, ustvarja se psihoza strahu pred vsem, kar prihaja k nam z vzhoda (tuji delavci, begunci), ustvarja alternativna zgodovina (polpreteklega obdobja), ljudje pa kot da nimajo spomina in se obnašajo kot ovce (prosto po Orwellu). V demokraciji, kot je danes naša, ne gre pričakovati kakšnih bistvenih sprememb.

A zgodovina je polna primerov, ko lahko družbi na neki točki »spodrsne« in gre iz slabega na še slabše (depresija, bančne krize…) in takrat lahko pride do fašizacije, do nekakšne mehke ali trše oblike totalitarizma, v katerem je resnica brez moči in je svoboda potlačena. Vsak sistem se lahko izrodi v neki totalitarizem. Mlačnost evropske politike in njena neodzivnost na sovražna dejanja doma in v svetu (ponovna represija Izraela nad Palestinci v Gazi te dni, škodljiva dejanja ameriškega predsednika) temu pritrjuje. Da pa do tega ne bi prišlo, moramo biti zelo pozorni na takšna dejanja sovražnega govora in na njih opozarjati. Najprej bi morali novi poslanci državnega zbora to doumeti in ustvariti takšno zakonodajo, ki bi že v kali zatrla takšen način izražanja za začetek v parlamentarnem in siceršnjem političnem življenju.

Rudi Volk, Ljubljana