Svarila pred uvedbo carin na jeklo in aluminij, ki so jih v Washington pošiljali s stare celine na čelu s Francijo, katere predsednik iz Bele hiše prejema eno politično klofuto za drugo kljub objemom, držanju za rokice in novim oblikam izkazovanja politične pozornosti s provokativnim brisanjem prhljaja, pričakovano niso zalegla. Njihova včerajšnja uvedba je naslednja poteza, ki bi morala vernike v izjemnost transatlantskih odnosov spodbuditi, da se nekoliko vzamejo v roke. Trumpove pohvale brexitu, odkrite želje, da se ne bi pogovarjal z vso EU, ampak z vsako članico posebej (kar bi mu dalo neprimerno večjo pogajalsko moč), politične zaušnice Evropi z odstopom od iranskega in podnebnega sporazuma ter sklepanja trgovinskega sporazuma TTIP – vse to je vendar jasen dokaz modusa operandi Bele hiše. Veliko vode je že preteklo, odkar se je Henry Kissinger pritoževal, da ne ve, koga naj pokliče po telefonu, če želi govoriti z Evropo. Moderni ameriški predsedniki so vsi osumljeni, da poskušajo Evropsko unijo slabiti, ker jim premočna in enotna ne ustreza. Trumpu je treba priznati, da je glede tega odkrit. Ali, kot je dejal Donald Tusk: morali bi mu biti hvaležni, ker nas je rešil iluzij.
Rezultat Trumpovih dejanj bo morda kontraproduktiven – tako vsaj upajo Tusk in mnogi drugi, ki vidijo v njegovem početju spodbudo za enotnejšo Evropo. V političnem ...
