Viška hiška, kakor so na Slovenski filantropiji poimenovali svoje prostore, je od včeraj bogatejša za hangar, v katerem so uredili dnevni center za begunce. Ti so skupaj s prostovoljci in zaposlenimi preuredili dve večji sobi, ena je namenjen srečevanju in različnim dejavnostim, v drugi uporabnike s tehnično žilico čaka orodje, da poprimejo zanj. Kot pravi izvršna direktorica Slovenske filantropije Tereza Novak, je prostor odprt za vse.
Prostor bo večnamenski
S tem želijo pripomoči k povezovanju med novimi Ljubljančani in prebivalci, ki v glavnem mestu živijo dlje. Preurejeni hangar je poleg tovarne Rog postal drugi prostor v Ljubljani, v katerem begunci lahko zunaj državnih institucij, v katerih jih spremlja vzdušje represije, sami organizirajo dejavnosti. S tem so prostor dobili tudi starejši občani, ki se udeležujejo telovadbe in drugih aktivnosti v večgeneracijskem programu. Še ta mesec bodo organizirali tudi zaključno prireditev Festivala migrantskega filma.
Po hangarju nas je popeljal Ahmed Hammood, ki kot prostovoljec skrbi za prevajanje, obenem pa uči angleščino dvanajstletnega dečka s hiperkinetično motnjo in zanj zbira sredstva. »Izjemno pomembno je, da lahko sami organiziramo različne aktivnosti. V Ljubljani bi potrebovali več takšnih prostorov, kajti pomagajo nam pri socializaciji,« je povedal Ahmed Hammood. Ta se je s pomočjo orientacijskega programa, ki beguncem pomaga predvsem pri zapleteni birokraciji in učenju jezika, hitro vključil v družbo. Zdaj pri tem pomaga drugim.
Ljudje s statusom begunca in prosilci za azil se sicer pri vključevanju v družbo srečujejo s precejšnjimi težavami, tako sistemskimi kot družbenimi. To je še posebno izrazito pri najemanju stanovanj, kjer jih omejujejo zahtevna pravila pri sklenitvi pogodbe z najemodajalci, ki tujcem redko želijo oddati stanovanje, in pri zaposlovanju. Ravno o tem, kako bi jim bilo mogoče omogočiti, da bi bili enakopravnejši na trgu delovne sile, je med drugim tekla beseda na včerajšnjem posvetu nevladnikov, države, mesta Ljubljana, gospodarske zbornice in zavoda za zaposlovanje. »Ena glavnih težav je, da so postopki pridobivanja statusa begunca dolgotrajni. V tem času ne smejo delati vsaj devet mesecev. Tako se ljudje, ki si želijo nekaj početi, biti koristni in poskrbeti zase, nekako izgubljajo,« je povedala Tereza Novak.
Največ težav pri zaposlovanju imajo ženske
Po zakonodaji bi morala Slovenija o azilnih prošnjah odločiti v šestih mesecih, vendar ta določila, kot že dlje časa opozarja Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC), sistemsko ignorira. Mnogo prosilcev za azil nam je povedalo, da precej več kot pol leta čakajo na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, znani pa so tudi primeri, ko ljudje čakajo več let.
Življenje brez dela, ki je povezano z dolgotrajnim čakanjem na azil, Tereza Novak primerja s položajem dolgotrajno brezposelnih. »Pri migrantih je težava toliko večja, ker zaposlitev še težje dobijo,« je dodala. Kadar jim zaposlitev le uspe najti, opravljajo slabše plačana dela, na primer v gradbeništvu in gostinstvu, medtem ko bolje plačane službe zanje ostajajo nedosegljive.
»Največje težave pri zaposlovanju imajo ženske. Je pa res, da so pri nas deficitarni poklici, v katerih bi se begunke lahko zaposlile. Po eni strani imamo veliko potrebo po delavcih, po drugi imamo ljudi, ki so pripravljeni delati, vendar jim je treba pri tem pomagati,« je dejala Tereza Novak in dodala, da sicer delodajalci v zadnjem času kažejo vse več zanimanja za zaposlovanje ljudi s statusom mednarodne zaščite, a da bo na področju zaposlovanja treba še veliko narediti.
