Zagotovo se spomnite podobe plešočega pleskarja, ki nezaščiten preizkuša breztežnost na vrhu Eifflovega stolpa, več kot 250 metrov nad Parizom? Pa fotografije mlade ameriške mirovnice Jan Rose Kasmir, ki se je pred desetletji v znak protesta proti vojni v Vietnamu pred vojaške bajonete postavila oborožena zgolj s cvetom? V svoj fotografski objektiv ju je ujel francoski fotograf in fotoreporter Marc Riboud (1923–2016), zgodnji član prestižne agencije Magnum photos. V Galeriji Jakopič se na razstavi Čuječi popotnik. Zavedni fotograf. predstavlja z izborom več kot dvesto fotografij, ki jih – tudi prek dodanih avtorjevih komentarjev – zaznamuje predvsem sramežljiva pozornost.
Lovilec kretenj
»Med pleskanjem Eifflovega stolpa je bil ta človek – z vzdevkom Zazou – povsem sproščen. Meni pa se je vrtelo v glavi in sem moral zamižati vsakič, ko se je sklonil in pomočil čopič v pločevinko z barvo,« je zapisal Riboud leta 1953 ob že omenjeni fotografiji – prvi objavljeni, s katero je začel kot sin industrialca profesionalno pot lovilca človeških kretenj, ustvarjalca kompozicij s čutom za geometrijo in harmonijo oblik.
Do subjektov na fotografijah je vedno zavzel nevsiljivo distanco, kot človek in kot fotograf je bil vselej na strani disidentov, upornikov in borcev za svobodo, je ob obisku Ljubljane poudarila njegova žena Catherine Riboud in omenila njegov humor. Ta v vsej svoji toploti veje tudi iz ene uvodnih razstavljenih fotografij Cesta čez prelaz Kiber (1955) s kažipotom, ki levo pošilja avtomobile, desno pa kamele. »In ker potujem počasi, mislim, da sem šel po desnem pasu,« je pripisal ustvarjalec o potovanju po Afganistanu.
Tudi v Jugoslaviji
Uveljavil se je predvsem s svojimi fotografskimi uvidi potovanja na Vzhod. Njegovo prvo je bilo poleti leta 1953 v Jugoslavijo, kjer je v ulicah Dubrovnika in Splita lovil svežino jutra in popoldansko pripeko, ki si ju tako različno razlagajo mladenke in starke. Bližino, vsaj geografsko, pa lahko obiskovalec zagotovo začuti ob seriji fotografij s Češkoslovaške, posnetih konec šestdesetih let in pozneje. Čeprav je bil Riboud po zaslugi bližnje prijateljice, ene pionirk zgodovine fotografije Anne Fárove, seznanjen s tamkajšnjim političnim dogajanjem, na primer s praško pomladjo, ga je zanimalo predvsem vsakdanje, nezavidljivo življenje malega človeka. Se pa tam ni mogel izogniti navdušenosti nad delom kolega Josefa Koudelke, ki ga je portretiral v ateljeju.
Riboudova največja strast je bila sicer Azija. Svilna pot ga je vodila prek Turčije, kjer se mu je oko med drugim zaustavilo na v kamen vklesanih bivališčih v pokrajini Kapadokija, dragocen se zdi tudi istanbulski utrinek, na katerem šolarki pred mošejo prerisujeta motive keramike iz Iznika. V Tehranu je ob različnih obiskih med drugim fotografiral znamenja vzpona avtoritarnega režima islamske republike, fotografske sledi je pustil še v Indiji in Nepalu, v Tibetu je v nasprotju s siceršnjo prakso uporabljal zgolj barvni film, iz Japonske je poslal dolgo reportažo z ženskimi portreti.
Večkrat se je s posebno ljubeznijo vračal na Kitajsko, poudarja kuratorka Riboudovega arhiva Lorène Durret. Kljub omejenemu gibanju mu je uspelo ujeti njen razvoj od maoizma prek kulturne revolucije do preobrazbe v potrošništvo, niso mu ušli ne prizori uličnega gledališča ne ločitve na sodišču. Sodni zapisnik priča: žena ne skrbi za čistočo doma in pretepa otroka, mož ljubi drugo žensko, težave naj poskusita rešiti.
Brez eksotike
Nič manj pomembna ni njegova serija afriških fotografij, Riboud je fotografiral alžirsko vojno in osamosvajanja afriških držav. Leta 1960 je na političnih srečanjih ujel borca za neodvisnost in prvega ganskega predsednika Kwameja Nkrumaha, v Nigeru in Nigeriji je posnel življenje domačinov, v maroškem Fezu pa se je udeležil slavnostnega obrezovanja princa Mohameda, sina Hasana II.
Poudarjal je, da se kot prišlek z Zahoda ne more za vsako ceno vživljati v tuj način življenja le zato, da bi bile njegove fotografije prepričljivejše, opozarja kustosinja razstave Marija Skočir, češ da avtor nikoli ni kolonialistično fotografiral eksotike Vzhoda. »Razstava je le refleksija tega, kar se je v zadnjih desetletjih najbolj spremenilo – je to potovanje, način fotografiranja ali naš način dojemanja sveta skozi fotografijo?« sklene. Tudi o tem priča opus Marca Ribouda.
