No, resnici na ljubo, švedska socialdemokracija je bila v svetovnem merilu trn v peti obema velikima protagonistoma. Po njej so ogorčeno pljuvali tako čvrsti moskovski komunisti, češ da jim kazi podobo pravega komunizma, kot potihoma nič manj jezni iz trdnjave kapitalistične demokracije, ker naj bi tudi njim kazila njihovo politično resnico, da lahko samo čisti kapitalizem zagotovi vsem dostojno življenje. Na obeh straneh so bili torej složno proti tej neznosni skandinavski obliki sobivanja, dokler niso tudi to državo spravili na kolena. Švedska danes ni več tisto, kar je bila.

Kaj pa je bila v resnici? V prvi vrsti je bila država, v kateri ni bilo revežev in brezdomcev, če komu to kaj pomeni. Prav tako niso poznali socialne podpore in plač, s katerimi se ne da živeti. Brez velikih mislecev, kardeljev in albrehtov, so uveljavljali pojem socialne pravičnosti, a poleg nje imeli hkrati še kapitalizem, nadzorovani kapitalizem, kajpak. Zanj so poleg vseh potrebnih svoboščin veljali enako strogi zakoni, pravičniški, ne samo pravni, kot so veljali tudi za vse druge. Zato na Švedskem niso vedeli, kaj so ekonomski ekscesi. Niso imeli tajkunov. Z grabežem in goljufijami se niso ukvarjali pa tudi pretirano bogatih niso imeli.

Lahko se reče, da so vsi skupaj živeli še kar srečno, ne da bi se zavedali, da živijo srečno. Ljudje so bili prepričani, da jim vse, kar imajo, pripada. Pač zato, ker so Švedi. Biti Šved je pomenilo tudi to, da vam je – če ste na primer morali na javni WC, pa ste potem tistemu, ki je prišel za vami, pridržali vrata, da ne bi bilo treba še njemu vreči krone v avtomat – oni strogo pogledal v oči, zaprl vrata in vrgel krono, da so se vrata ponovno odprla, tokrat po pravilu. Red, da bi Balkanca še kap zadela. Prepričan sem, da bi tam tudi iz samoupravljanja, če bi jim ga kdo podtaknil, naredili nekaj zelo pametnega, dobrega.

Seveda je normalno, da so se začeli tudi v takšni državi najsposobnejši in najbogatejši spraševati, zakaj jim ne bi šlo še bolje. In so se začeli na debelo izseljevati v države z nižjimi davki (med prvimi tudi ustanovitelj slavne Ikee). Hkrati so se z nasprotne strani množično priseljevali ubogi in manj izobraženi, kakršnih je na svetu neomejeno število. Na dolgi rok se to za državo blaginje ni moglo iziti srečno. Svoje so potem pripomogli še politične stranke in neuničljivi »aparat«, ki je znal z novo varčevalno politiko napraviti red in je povsod – razen pri sebi – uveljavil konec nepotrebnega razsipništva. Vsem drugim razen sebi je predpisal strogo varčevanje. Ne vem, ali se je potem, ko je bilo vse to opravljeno, kdo ozrl okrog in opazil, da je pred njegovim pragom še več nesnage. Najbrž ne.

Sicer pa, zakaj bi nas to sploh zanimalo, bodo že uredili, če bodo hoteli imeti urejeno, kajne. Se pa človek čudi, zakaj tam ne vprašajo tistih, ki so se odrekli nečemu – kar je bilo za večino dobro in kar je poskušalo biti urejen delček sveta sredi priporočenega prerivanja in brezobzirnega izkoriščanja manj sposobnih (in manj pogoltnih) – in ki so se v želji po še večjem bogastvu odselili drugam. Ali ne bi bilo pošteno, da bi ti vztrajali v svojem novem raju do konca in da se ne bi utrujeni in naveličani vračali domov samo postarat se? Ali da ne bi že vsi postarani nenadoma tako zelo vzljubili domovine, da prihajajo vanjo samo še uveljavljat svojo pravico, da v ta košček humanosti odložijo svoje kosti? Ker se jim očitno to splača… Preden jim najboljših lokacij ne zasedejo drugi, neprimerno bolj butasti in nesposobni, ki pa imajo prednost, da so v pravem trenutku že na pravem kraju.

Res, za razmislek naprej in za nazaj ni nikoli prepozno.

Milan Maver, Ljubljana