Obisk velikega trgovskega središča je za človeka ob obremenjevanju možganov s kupiti/ne kupiti velik stres, zaradi mamljive ponudbe pa se v vrečkah pogosto znajdejo stvari, za katere prej sploh nismo vedeli, da jih potrebujemo. Lastniki takšnih središč si seveda manejo roke, za običajnega smrtnika pa pride streznitev po navadi šele tisti dan v mesecu, ko nam znesek tudi dejansko trgajo z računa. Psihologijo trgovskih središč imajo dobro preštudirano tudi v avtomobilski industriji, ki potencialne kupce ves čas bombardira z novimi štirikolesniki. Novi razredi in podrazredi pa rastejo kot gobe po dežju.
Se še spomnite, kakšen je bil slovenski vozni park ob začetkih samostojnosti? In kakšen je danes? In še več: bi si upali sodelovati v nagradni igri in posamezne avtomobile razvrščati v razrede? No, ko je govor o športnih terencih (uradno jih označujejo kot razred SUV), se tem za prepoznavnost ni treba bati in tudi prodajne številke so takšne, da prikličejo nasmešek na obraz sicer resnim avtomobilskim menedžerjem. Pa so ti športni terenci sploh kaj športni? Ali, še bolje, terenski? Pod drobnogled smo vzeli dva, suzukija SX4 S-cross in volkswagna T-roc.
Japonska kultura prebuja nasprotujoča si čustva. Nam ni blizu. Ko smo bili nazadnje v Tokiu, smo se jezili nad pretirano prijaznostjo, čudili neverjetni točnosti in bili vse prej kot navdušeni nad hrano, ki jo želodec ni in ni hotel sprejeti. Čeprav vtisi iz Japonske niso bili najboljši, pa iz izkušenj dobro vemo, da so, ko beseda nanese na avtomobile, japonci bliže našemu srcu. Pa ne zaradi oblike, ta (praviloma) ne izstopa. Bistvo je skrito očem. In nič drugače ni bilo na tokratnem druženju. Če namreč iščete majhnega športnega terenca, ki ima poudarjeno prav terensko naravo, potem se mora na najožjem seznamu kandidatov zagotovo znajti tudi SX4. Da si upa zapeljati tudi na slabšo vozno podlago, kriči na ves glas. Zato brez strahu, štirikolesni pogon in pomoč zapore diferenciala v skrajni sili vas bosta izvlekla tudi takrat, ko bodo njegovi preštevilni tekmeci dvignili belo zastavo in priznali premoč. Če pa tovrstna vožnja ni za vas, bo bolje, da se obrnete stran, saj suzuki ne premore prav nič šminkerskega, kar dokazuje tudi z obliko, ki je zgolj všečna in nič več.
Vedeti pa morate, da je v razredu majhnih športnih terencev šminkerjev občutno več, kot je terencev. In prav nič drugačen ni T-roc. Pravzaprav v njem vsaj na prvi pogled ni prav nič nemškega, tako zelo konzervativnega. Sploh za predstavnika, ki izhaja iz Volkswagnovega hleva, je zunanjost neverjetno drzna. Še več: prvič so ponudili celo dvobarvno karoserijo, če si jo dotični seveda zaželi. Ko pa voznik zasede svoj položaj za volanskim obročem, se v trenutku zave, da je to še vedno pravi volkswagen – ergonomsko vrhunski, z idealnim položajem za voznika in velikim zaslonom na dotik, ki pritiče avtu z oznako sodoben. S testnežem si nismo upali zapeljati zunaj utrjenih cestišč, in to z razlogom: ni premogel štirikolesnega pogona. A ne obupajte. Če je na vašem seznamu želja, to samo pomeni, da 1,5-litrski bencinski motor ni za vas in boste pač morali izbrati 2-litrskega, 40 konjičkov zmogljivejšega (190:150), to pa hkrati pomeni, da boste morali globlje seči v žep. Če je bila ob testnežu izpisana številka okoli 24.000 evrov, jih boste tako morali izpljuniti kar 30.000. Dobra novice je zgolj ta, da vas bo namesto 6-stopenjskega ročnega razvajal 7-stopenjski samodejni menjalnik, ki pa smo ga tako in tako želeli priporočiti (doplačilo 1500 evrov). S T-rocom ne boste zgolj prepoznavni, temveč tudi (pre)hitri. Dvestotica je na merilniku hitrosti zlahka dosegljiva, konjički pa komajda čakajo, da jih z odločnim pritiskom stopalke za plin poženete v dir. Pogosteje boste to počeli, višjo ceno boste plačali, saj je naša poraba goriva po 14 dneh druženja znašala 7,5 litra. Še dobro, da jih je posoda za gorivo pogoltnila 55 in smo morali črpalko obiskati le vsakih 730 kilometrov.
Smo se pa čudili in neverno zmajevali z glavo, ko smo izvedeli, da je 140-konjski suzuki s povprečjem 6,8 litra varčnejši. Že zavoljo štirikolesnega pogona bi moral biti večji pijanček. Mu pa v slabo štejemo (pre)majhno posodo za gorivo (47 l), zato je doseg vsega 690 kilometrov. Bi si pa podobno kot pri nemcu zaželeli samodejnega menjalnika, ki v kombinaciji z bogatejšo opremo zahteva 2300-evrsko doplačilo. Bogatejša je bila tudi suzukijeva stopnja opreme elegance v primerjavi s volkswagnovo sport – navigacija in gretje prednjih sedežev sta se izkazala za dodano vrednost, kot tudi pri obeh že serijski pametni tempomat, ki pa je imel zavoljo ročnega menjalnika omejeno pamet delovanja. Bo pa zato lahko pametoval lastnik, ki bo sebi in drugim želel dokazati, kako zelo sta pri obeh prostorna prtljažnika. 445 (vw) in 430 (suzuki) litrov že na papirju deluje veliko, a je v praksi še več. Sploh tedaj, ko je zadnja klop podrta in nastane ravno dno. Športno navdihnjen par bo tako od zadovoljstva po mačje predel, ko bo vanj pospravil dve gorski kolesi. Več pa v sklepu.
