Povsem mirno je 67-letni Bojan Jerančič danes na novomeškem okrožnem sodišču spremljal izrek sodbe za poskus umora 8. oktobra lani v gozdu pri Šentjoštu pod Gorjanci. Petčlanski sodni senat mu je prisodil deset let zapora, vključno s časom, ki ga je prestal v priporu. Obramba je že napovedala pritožbo, saj se ji zdi kazen previsoka. »Menim, da je sodišče premalo upoštevalo dokaze, ki kažejo na milejšo klasifikacijo kaznivega dejanja, to je poskus uboja in ne umora,« je dejal obtoženčev zagovornik Matjaž Medle. Višji državni tožilec Srečko Hočevar pravi, da bo sodbo najprej temeljito preučil, nato pa se odločil o morebitni pritožbi. Na predobravnavnem naroku je obtoženemu v zameno za priznanje ponudil 16 let zapora, nato pa po ugotovitvi izvedencev, da je bil Jerančič v času dejanja bistveno zmanjšano prišteven, svoj predlog »oklestil« na 13 let.
Sodišče ne dvomi, da je šlo za poskus umora
Kot je pojasnil predsednik senata Boštjan Kovič, je Jerančič očitano kaznivo dejanje oktobra lani nedvomno storil in tega niti ne zanika. »Se je pa pri tem postavilo vprašanje razmejitve med poskusom uboja in umora. Uboj je, če nekdo nekomu vzame življenje, umor pa pomeni, da je dejanje izvršeno na posebno hud način. In vsi dokazi kažejo na to, da je poskušal obtoženi Miodraga Lazarevića umoriti.«
Kot je pojasnjeval Kovič, je bil obtoženi tisti, ki je 45-letnega oškodovanca najprej zvabil v gozd tako, da je malo po 17. uri s svojim avtomobilom prišel ponj na njegov dom in ga odpeljal v gozd, češ da mu bo nekaj pokazal. S seboj je imel dve pištoli, od tega eno z dušilcem. Iz avta sta izstopila tik ob izkopani jami, kjer so našli tudi lopato z Jerančičevimi biološkimi sledmi. Jerančič je začel s pištolo z dušilcem streljati na Lazarevića in ga štirikrat zadel, a je kljub hudim ranam Lazareviću uspelo pobegniti v gozd. Na drugi strani gozda, v bližini Velikega Slatnika, sta na Lazarevića, vsega okrvavljenega in na koncu z močmi, naletela naključna sprehajalca in po telefonu tudi usmerila reševalce, saj sam ni vedel, kje je. Lazarević je utrpel hude poškodbe noge, trebuha, hrbta, mišic ob hrbtenici.
Zakaj je Jerančič izkopal jamo?
Po mnenju sodišča Lazarević za jamo ni vedel, tudi možakar, ki mu je Jerančič naročil izkop jame, je na sodišču povedal, da mu je Jerančič izrecno prepovedal komur koli omenjati jamo. Jerančič je sicer v svojem zagovoru trdil, da je jamo izkopal, ker je hotel vanjo zakopati stvari pred leti umrlega sina. »Morda jama res ni bila izkopana z namenom, da vanjo zakoplje Lazarevićevo truplo, toda vse okoliščine kažejo na to, da jo je nameraval izkoristiti, saj je na Lazarevića streljal tik ob njej,« je pojasnil Kovič. Ker je bila jama izkopana tik ob pohodniški poti in le 200 metrov od najbližje hiše, se je sodišče poigravalo tudi z mislijo, da bi jo najbrž izkopal na kakšnem bolj skritem mestu, če bi vanjo res hotel zakopati truplo. »Toda na izrek sodbe to ne vpliva,« je dodal sodnik.
Tudi znakov koristoljubja senat ni našel. Če bi Jerančič Lazareviću res dolgoval 15.000 evrov, kot trdi tožilstvo, to ni tako močan motiv, da bi obtoženega napeljal k umoru. Jerančič je v svojem zagovoru opisoval dolga leta strahu in groženj, ki naj bi jih trpel, potem ko si je od Lazarevića prvič izposodil denar. Sam trdi, da mu je ves dolg vrnil, po besedah Lazarevića, ki je grožnje zanikal, pa naj bi mu dolgoval še 15.000 evrov.
Sodišče: obtoženi je vedel, v kaj se spušča
Kovič je ob tem spomnil na ugotovitve izvedencev psihiatrije in klinične psihologije, ki sta pri obtoženem ugotovila generalizirano anksiozno motnjo ter prilagoditveno motnjo, ki ju je povzročil dolgotrajen stres. Jerančič je v zadnjih dvajsetih letih utrpel smrt sina, maligno bolezen žene, poslovni propad, zaradi katerega se je znašel v osebnem stečaju, in zatajevan odnos z oškodovancem. To so po mnenju sodišča v primerjavi z morebitnimi 15.000 evri dolga bistveno bolj verjetni vzroki, ki so ob hudem stresnem impulzu pripeljali do skrajnega dejanja.
Po mnenju sodišča je obtoženi skrajno dejanje le deloma storil v bistveno zmanjšani prištevnosti, zato v dejanju še vedno vidi naklep, kar se kaže v nakupu orožja, zvabljanju oškodovanca na kraj dejanja in podobno. »Vedel je, v kaj se spušča, in je to tudi izvedel. Dejanja ni dokončal le zato, ker je oškodovancu uspelo pobegniti,« je še dejal sodnik. Jerančič ostaja v priporu do pravnomočnosti sodbe, čeprav sta oba izvedenca ugotovila, da je stopnja verjetnosti za ponovitev dejanja zelo nizka. Vendar dopuščata možnost odmika od običajnega vedenja v primeru intezivne stresne situacije.
