Sam se namreč že več kot 30 let ukvarjam z analizami razvojnih možnosti in strategijami razvoja, zato analitično poznam ključne razvojne probleme Slovenije. Kot strateg seveda iščem odgovore na ključna vprašanja tudi v dobrih praksah drugih držav. Glede na velikost je primerno Slovenijo primerjati z manjšimi nadpovprečno uspešnimi državami. Zato sem analiziral modele upravljanja Švice, Danske in Belgije.
Kaj je skupno tem državam? Upravljanje z denarjem od spodaj navzgor. To pomeni, da z denarjem praviloma upravlja tisti, ki ga je ustvaril. Seveda ima do javnega denarja povsem drugačen odnos kot tisti, ki pri ustvarjanju nove dodane vrednosti niso imeli ničesar.
Torej – decentralizacija je nujna. In kaj decentralizacija sploh je? Če povsem analitično izpostavimo ključne razvojne probleme države, lahko ugotovimo njihove temeljne vzroke. Kaj so vzroki upada natalitete, praznjenja podeželja, velikih socialnih razlik med območji v državi, velikih razlik v možnostih razvoja, izobraževanja in zaslužkov, neučinkovite javne uprave in javnih služb, razpada bančnega sistema, elementov nadpovprečne korupcije, klientelizma in razsipništva z javnim denarjem.
Analiza dobrih praks uspešnih držav, kjer se ti problemi pojavljajo v bistveno manjšem obsegu, kaže, da se od neuspešnih v osnovi razlikujejo glede na dva temeljna principa: prvi je način razmišljanja skupnosti, predvsem pa vodilnih in vplivnih skupin. Način razmišljanja je posledica tako zgodovine kot tudi kulture, predvsem pa vrednost, izobrazbe in znanj teh ljudi. Analize kažejo, da na uspešnost in blaginjo vpliva celo religija. Tako so se kot najuspešnejša izkazala protestantska okolja, med manj uspešna lahko uvrstimo hinduizem. Japonci imajo na primer drugačno in zelo produktivno različico budizma, zen budizem.
Drugi najpomembnejši dejavnik je sistem – model upravljanja z javnim denarjem. Izbira sistema upravljanja je sicer neposredno povezana s prej opisanim načinom razmišljanja, nanjo pa močno vplivajo tudi zgodovinske okoliščine. Tu se vidi, da Slovenci nimamo državniške tradicije. Slovenci smo se z ustavo sicer deklarativno odločili za tristopenjski sistem upravljanja (v bistvu za zmerno decentraliziran model), a smo dejansko uvedli zgolj dvostopenjski sistem, s tem da je tudi prva stopnja (občine) podhranjena tako pri pristojnostih kot (in še bolj) pri sredstvih, ki jim ostanejo na razpolago. Tako imamo najbolj centraliziran sistem upravljanja države v Evropi.
Centraliziran model tudi preprosti ljudje opravičujemo z majhnostjo države, ker se nam zdi samoumevno, da smo premajhni. Problem velikosti oziroma majhnosti sistema lahko definiramo šele s primerjavami in z načinom razmišljanja v zvezi s tem, kaj je dejansko majhno, premajhno. Najmanjši švicarski kanton ima samo 30.000 prebivalcev, a deluje, in to odlično, z vsemi atributi ne regije, temveč države. (Za naše pojme je to skoraj nepojmljivo, tudi zato, ker nam je zamolčano.) Po domače povedano: majhni samostojni sistemi, ki pa so hkrati odprti in povezani, so veliko bolj učinkoviti in odporni na šoke in krize iz notranjega ter zunanjega okolja kot veliki centralizirani sistemi.
Iz kod izvira ideja? Kot zanimivost naj poudarim, da obstaja svetovno gibanje tako imenovanih »svobodnih« intelektualcev, ki ga finančno podpira celo ameriška država, s sedežem v San Franciscu. Ti intelektualci so prepričani, da so obstoječi modeli upravljanja držav s takšnimi centraliziranimi sistemi tako kot neoliberalni kapitalistični sistemi preživeti in da je na obzorju nova ekonomija ter nov družbeni red, za ljudi in okolje bistveno bolj prijazen od sedanjega. Menijo, da globalizacije ni več možno in niti ekonomsko smiselno ustavljati, ampak jo je treba povezati v nov družbenoekonomski red, kjer vse aktivnosti potekajo od spodaj navzgor, torej iz lokalnih skupnosti; te se svobodno povezujejo v večje enote in prenašajo del svojega odločanja in storitev na višje skupne enote, kjer je to stroškovno in funkcionalno smiselno. Na ta način namreč delujejo naravni sistemi, ki so se prilagodili in so zato sposobni preživeti. V bistvu je zanimivo, da imajo Švicarji, do neke mere pa tudi Danci in Belgijci, tak model že razvit in da odlično deluje, prihodnost je torej že tu.
Ker gre za kompleksna vprašanja, bom poskušal razložiti model, za katerega v Zvezi za Primorsko menimo, da ustreza tudi Sloveniji, z nekaterimi izboljšavami in posodobitvami. Vse se začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine – prednost je socialna kontrola, davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan, zato je utaja davkov zelo otežena. Denar, ki ga poberejo občine, ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. Kantonalne banke so najpomembnejši steber švicarskega gospodarstva. Zanje velja poseben zakon, po katerem morajo biti za pridobitev statusa kantonalne banke solastnice tudi občine in kantona, vendar ne smejo imeti več kot 49-odstotni delež.
Zakaj? Ker Švicarji vedo, da je državno in javno manj učinkovito od zasebnega. Naše banke so že večkrat propadle zaradi »državnega lastništva«. Iz kantonalnih bank se nato po ustavno določenem deležu odvaja denar za javne storitve na ravni občine, kantona in tudi na ravni države. Politika ne more sprotno in po potrebah predpisovati novih dajatev in tudi ne drugačne delitve javnega denarja, za to je po ustavi pristojno le ljudstvo na referendumu in za to je treba spremeniti ustavo. Švicarji imajo glede na to, da je ta model nastal že v 18. stoletju, dejansko premočne birokratske aparate na ravni kantonov, zanimivo pa je, da imajo zelo vitko državno upravo.
Zaradi nemobilnosti in majhnega deleža izobraženega prebivalstva je bila centralizacija tudi na nižjih ravneh nekoč logična. Danes smo v dobi digitalizacije, ko se lahko ljudje in službe povežejo med seboj brez fizične prisotnosti na enem mestu, zato sodoben model ne predvideva dodatnega regijskega birokratskega aparata.
Primer statistične regije pri nas: po obstoječem modelu sprejemajo letne plane investicij, a nato čakajo na to, ali bodo uspešne pri pridobivanju denarja iz EU in države. Ta sitem ni učinkovit, ker so pri pridobivanju sredstev za izvedbo ciljev odvisne od drugih (države) in od uspešnosti prijav. Prijavni sistem pa je zbirokratiziran in zato zelo zapleten. Bolj je pomembna pravilna izpolnitev obrazcev kot sama vsebina projekta, zato ni nujno, da bodo sredstva namenjena res vsebinsko najboljšim projektom. Vse regije tudi nimajo enakega dostopa do sredstev, saj je delitev odvisna tudi od razporeditve vpliva in moči na državni ravni.
Po švicarskem modelu bi torej občinam ostala 1/3 zbranega denarja in ustrezno razmerje nalog ter pristojnosti, regijam pa tudi 1/3 v regiji zbranega denarja. Vrhovni organ regije bi bila skupščina, ki bi samostojno glasovala o prioriteti programov in ukrepov iz sprejetega dolgoročnega plana in letnih planov razvoja, zanje pa bi lahko brez vlog in prošenj državi porabila toliko denarja, kot bi ga zbrala. Regija in občine bi bile same odgovorne za svoj razvoj in blaginjo. Zaradi velikih razlik v regionalni razvitosti, ki so se po osamosvojitvi še poglobile, bi morali zagotoviti tudi vnaprej ustavno določen sistem solidarnosti, in sicer bi država 1/3 denarja iz lastnega vira namenila za manj razvite regije. Regije pa bi iz svojega dela 1/3 namenjale za manj razvite občine.
Za razumevanje načina razmišljanja prebivalstva Švice je indikativno, da ljudje javni denar razumejo kot svoj denar, in ne kot državni denar, ki je padel z neba. Tako so na podlagi takega razmišljanja in javnega mnenja, ki je posledica učinkovitega, preizkušenega in dolgo delujočega sistema upravljanja z javnim denarjem, volilci za nas nerazumljivo glasovali proti ukinitvi prispevka za RTV, proti univerzalnemu temeljnemu dodatku (UTD), o katerem sanjajo bistveno bolj revne države, v manjši občini so na referendumu zavrnili predlog bogatega sokrajana, da namesto njih pokrije vse davke in javne stroške.
Tudi višje oblasti sledijo tej logiki. Tako je za nas nepojmljivo, da je denar, ki ga vloži podjetnik kot kapital v kantonalno banko, davčna olajšava. Davkoplačevalec lahko v prvem kolenu v znak solidarnosti sam odloči, da gredo njegovi davki v občino oziroma kanton, kjer živi ali je živel njegov oče, in ne v kanton, v katerem trenutno prebiva, itd. Tisti, ki vodijo javne zadeve, vedo, da morajo imeti bogate državljane, bogate občine in bogate kantone, da bi lahko bila bogata tudi država kot celota. Zakaj tako razmišljajo? Ker imajo transparenten sistem zbiranja in upravljanja z javnim denarjem in torej razumejo, da ti država ne more dati ničesar, če ti prej ne vzame. In da ljudje dajejo državi za opravljanje skupnih nalog in da je država zgolj naš servis, in ne obratno. Ko to razumeš in imaš sistemsko možnost vplivanja, nisi več indiferenten do javne porabe in ukvarjanja z javnimi zadevami ne šteješ za sfiženo politikantstvo, ampak za družbeno skrb za gospodarno porabo javnega denarja.
Če bi imeli v Sloveniji tak model, ne bi imeli TEŠ 6, saj bi regija sama financirala njegovo gradnjo in bi zagovorniki težko prepričali prebivalstvo, da ta projekt stane še enkrat več, kot stanejo primerljivi projekti, in to velja tudi za železniški tir ter druge velike investicije.
Kaj pa so lahko ovire za uveljavitev takega modela, čeprav dokazano deluje in je bistveno boljši za blaginjo večine ljudi kot obstoječi? Vsekakor je iluzorno pričakovati, da bodo oblastniki sami predlagali spremembo sistema, ki je zdaj njim v izrazito korist in v škodo ljudi, predvsem delavcev, podjetnikov in kmetov, ki ustvarjajo dejansko novo vrednost. Ker ljudje ne maramo sprememb, tudi če bi te pomenile, da gremo na boljše. Ker je ljudi, ki dejansko neposredno ustvarjajo novo vrednost, le še okoli 250.000.
Slovenci smo individualisti in težko sodelujemo, še težje pa se o čem samoiniciativno in svobodno dogovorimo. Navajeni smo čakati na ukaz z vrha, kar je do neke mere razumljivo, glede na to, da smo zgodovinsko vedno imeli tuje gospodarje, v družbi južnih Slovanov pa smo živeli v nedemokratičnih sistemih, kjer je sprva odločal monarh, kasneje pa naj bi sicer odločalo ljudstvo, a je v resnici odločal zgolj partijski vrh. V bistvu je prvotna ustava prve samostojne države celo predvidevala, da se bodo lokalne skupnosti same povezale in sporazumele o velikosti in obsegu regij, kot so to storili Švicarji.
Zakaj se niso? Ker je bilo pri nas vprašanje delitve javnega denarja vedno tabu tema; če bi ustava določala, da občinam pripadata 2/3 na njihovem teritoriju pobranega javnega denarja, kot to določa švicarska ustava, bi bilo verjetno drugače. Iz zgodovine Švice je znano, da sta se dve povsem nemški regiji odločili za vstop v švicarsko konfederacijo, ker jima po švicarskem modelu ostaneta 2/3 javnega denarja, po nemškem modelu pa bi jima ostala zgolj 1/3.
Na drugi strani lahko torej spremembe pričakujemo le od ljudi in visoko etičnih politikov z ustreznimi znanji, za to pa bi moral biti povprečen Slovenec bistveno bolj finančno pismen, imeti bi morali tudi drugačen izobraževalni sistem. Ideja bi morala imeti široko podporo v medijih, primerne pa bi bile tudi izpeljave poskusnih modelov na manjših enotah. Denimo: ena regija bi bila štiri leta testna enota in bi delovala po prilagojenem švicarskem modelu. Tako bi lahko neposredno občutili in videli pozitivne učinke, s tem pa tudi lažje razumeli in sprejeli nov model.
Ali je takšen model sploh možen v slovenskem prostoru? Glede na pregovorno pridnost Slovencev in še delno ohranjeno avstrijsko (alpsko) mentaliteto ocenjujem, da bi po začetnih težavah sistem deloval enako ali boljše kot švicarski (švicarski kantoni so se že zbirokratizirali). Glede na sedanji sistem pa bi bil nov sitem bistveno bolj učinkovit.
In korist za ljudi? Ker bi ljudje soodločali o porabi javnega denarja na nižjih ravneh, torej tam, kjer je bil tudi ustvarjen, bi bil denar racionalneje porabljen, obenem bi bil smotrneje naložen v investicije, ki prinašajo večje javne koristi. Posledično bi se davki lahko znižali, a zaradi bogatejšega prebivalstva in večjega narodnega dohodka bi bil absolutni znesek za javno porabo višji, kar pomeni v resnici več denarja in s tem boljše zdravstvo ter izobraževanje, večjo socialno varnost in boljšo oskrbo.
PETER VELIKONJA