Zgodbe s filmskih platen se nanašajo na najbolj mračna obdobja v zgodovini ZDA, na apartheid v Republiki Južni Afriki in na čas nacizma v Evropi. Najbolj znani filmi so – kot je v navadi – ameriške ali kar hollywoodske produkcije, manj jih je iz Evrope. Večina je kritičnih, samosvoja pa je gotovo nemška produkcija v tridesetih letih. Jasno, nacijev in rasistov, ki imajo presenetljivo podporo tudi v delu slovenskega političnega prostora, v tem članku ne bomo branili, nasprotno. Večino podatkov smo pridobili, ko smo prečesali nekaj ameriških filmskih strani in lestvico najboljših evropskih begunskih filmov, ki jo je pred časom objavil Deutsche Welle na svojih spletnih straneh.
Ubiti ptico oponašalko (1962, ZDA)
Atticus Finch je eden najpopularnejših ameriških junakov 20. stoletja. Pa naj gre za karakter v knjigi To Kill a Mockingbird, ki jo je leta 1960 napisala Lee Harper (Pulitzerjeva nagrada 1961), ali za glavno vlogo v istoimenskem filmu, ki jo je odigral Gregory Peck. Njegova največja vloga in kljub mnogim nominacijam edina, za katero je Peck prejel oskarja. Govorilo in pisalo se je, da je bil kot zaprisežen demokrat rojen za vlogo naprednega liberalnega odvetnika v majhnem mestu v Alabami. Zgodba se dogaja v tridesetih letih prejšnjega stoletja, Atticus Finch pa na sodišču brani očitno nedolžnega temnopoltega Toma Robinsona, ki naj bi posilil belo dekle. V okolju, kjer je rasizem del vsakdanjega življenja, kljub vsem dokazom Robinson in Atticus nimata veliko možnosti. Kar se pokaže tudi takrat, ko Robinsona policisti ustrelijo, češ da naj bi skušal pobegniti. Film Ubiti ptico oponašalko je dobil dva zlata globusa in bil nominiran za osem oskarjev ter dobil tri: za glavno vlogo, za adaptiran scenarij in za scenografijo.
Rojstvo naroda (1919, ZDA)
Leta 1905 je Thomas Dixon napisal roman The Clansman. Po kontroverznem delu, ki opravičuje Kukluksklan (KKK) in njihov rasizem, je petnajst let kasneje eden najpomembnejših ameriških režiserjev D. W. Griffith posnel nemi film The Birth of the Nation. Dve uri in 40 minut odkrite propagande za KKK. Tistim, ki film razumejo drugače, morajo prebrati eno od oznak za kukluksklanovce, napisanih v filmu: »Bivši sovražniki Severa in Juga so spet skupaj v obrambi svojega arijskega porekla.« Ko zraven v rjuhe s koničastimi kapami oblečeni možakarji linčajo temnopolte, je mera polna.
Triumf volje (1935, Nemčija)
Pravijo, da so množice v Nemčiji na začetku hodile na zbore Hitlerjeve naci stranke tudi zaradi neverjetnega spektakla, ki so jih prireditve ponujale. Film Triumph des Willens je posnela kontroverzna režiserka Leni Riefenstahl, naročila pa ga je nacistična stranka in predstavlja nekaj dni v času njihovega kongresa leta 1934 v Nürnbergu. Gre za enega najpomembnejših propagandnih filmov vseh časov, v svojem času pa je bil tudi tehnično eden najpopolnejših. Njegov namen je bil vseeno nedvoumen: Triumf volje je bil eno prvih tovrstnih psiholoških orožij.
Cirkus (1936, Sovjetska zveza)
Sovjeti so bili vedno pripravljeni na propagandno vojno, še posebej v času prestižne bitke med komunizmom in kapitalizmom, ko so ugotovili, da so ZDA dežela, ki še ni dokončno obračunala z rasizmom. Udarili so s filmom Cirk. Ameriškima belopoltima cirkuškima umetnikoma (igrata ju Ljubov Orlova in Sergej Stoljarov) se rodi temnopolti otrok (James Patterson), zato dela v ZDA ne moreta več dobiti. Jasno, odpotujeta v Sovjetsko zvezo, kjer brez težav dobita angažma. Za film so posneli tudi uspešnico Široka dežela je moja domovina.
Jokaj, ljubljena dežela (1951, VB/Republika Južna Afrika)
Desetletja pred tem, ko mu je uspelo v Hollywoodu, je Sidney Poitier nastopil v enem prvih filmov o rasni nestrpnosti v Republiki Južni Afriki. Zoltan Korda je namreč posnel film Cry, Beloved Country, po romanu južnoafriškega pisatelja in aktivista Alana Patona, v katerem temnopolti anglikanski duhovnik (Canada Lee) izve, da je njegov sin obtožen, da je ubil belca. Zanimivo, med snemanjem je moral madžarski režiser Zoltan Korda v hotelu jamčiti, da Poitier in Lee nista igralca, ampak njegova služabnika, da sta lahko dobila sobo.
Misisipi v plamenih (1989, ZDA)
V šestdesetih letih se je mladi Kennedy odločil, da bo jug očistil rasizma in nasilja. V južnjaške kraje je poslal FBI in deloval na dva načina. Prvi je bil natančen, sistematičen, pisarniški del. Drugi je bil brezkompromisen in agresiven. Na eni strani William Dafoe, na drugi strani Gene Hackman, agenta FBI, ki poskušata izvedeti, kdo je ubil tri antirasistične aktiviste. Mississippi Burning (režija Alan Parker) je pravzaprav krvava kriminalka (delno po resničnih dogodkih), v kateri kukluksklanovci končajo v ječi.
Schindlerjev seznam (1993, ZDA)
Schindlerjev seznam je drama Stevena Spielberga. Film je nastal po romanu Schindlerjeva barka (Schindler's Ark), ki ga je napisal avstralski pisatelj Thomas Keneally. Oskar Schindler (1908–1974), nemški poslovnež in celo član nacistične stranke, je pred grozotami nacističnih taborišč in verjetno tudi pred kruto smrtjo rešil okoli 1200 ljudi – v glavnem Judov, ki jih je zaposlil kot delavce v svojih tovarnah. Film o Oskarju Schindlerju, ki ga igra Liam Neeson, je še vedno med desetimi najboljšimi filmi vseh časov. Dobil je sedem oskarjev in zaslužil okoli 300 milijonov dolarjev.
Življenje je lepo (1997, Italija)
Film La vita è bella scenarista, režiserja in glavnega igralca Roberta Benignija – glavno žensko vlogo je odigrala njegova žena Nicoletta Braschi – je zgodba o judovski družini, ki v času druge svetovne vojne konča v koncentracijskem taborišču. Sicer res črna komedija ob abotnostih, ki so jih počeli nacisti v svojih kampih, in na koncu tudi ob smrti glavnega junaka izgubi vso humornost in se spremeni v eno največjih tragedij, kar jih je posnela kamera. Benignijev film je dobil tri oskarje: za glavno vlogo, za najboljši tuji film in za glasbo.
Pianist (2002, Francija/Poljska/VB/Nemčija)
Roman Polanski je med mnogimi uspešnicami posnel enega najbolj krvavih filmov o pobojih Judov v drugi svetovni vojni. Za podlago je vzel trpljenje množice poljskih Judov, bolj ali manj obsojenih na smrt, v ospredju pa je zgodba pianista Władysława Szpilmana (Adrien Brody), ki si na različne načine poskuša rešiti življenje, na koncu pa nemškega oficirja prepriča z igranjem klavirja. Film, posnet po resnični zgodbi, je bil nominiran za sedem oskarjev, dobil je tri: za najboljšega igralca, za režiserja in za predelavo scenarija.
Le Havre (2011, Finska/Francija)
Aki Kaurismäki je eden najbolj zanimivih sodobnih evropskih režiserjev. Njegov odnos do pribežnikov z drugih kontinentov je v nasprotju z mnogimi našimi in nekaterimi evropskimi politiki zelo umirjen. Še več, Aki Kaurismäki v svojih filmih, največkrat so to črne komedije, pribežnike obravnava kot žive osebe, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Leta 2011 je posnel film, v katerem revni čistilec čevljev (André Wilms) skriva temnopoltega fanta (Blondin Miguel) v francoskem pristaniškem mestu pred emigrantsko policijo.
