Delo me ni posebej veselilo. Preprosto zato, ker sem hitro ugotovil, da potrebe daleč presegajo pričakovanja, hotenja in tudi potrebe. Pa saj sem videl druge, kaj vse imajo. In kmalu spoznal, da z delom ne prideš zraven. Zlasti če osem in več ur visiš za strojem ali garaš na kakem gradbenem odru. In se mi je vse dokončno uprlo, treba se je pač znajti – to je bilo splošno pravilo. Vendarle nisem toliko zabit, da ne bi ločil med tistimi, ki so garali in (morda) kaj imeli, in tistimi, ki so se znašli in živeli moje mladostne sanje v lepih oblekah, avtih in hišah in jahtah in…

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.