Če sem že omahoval, komu zaupati svoj glas, pa sem odločen, komu glasu ne bom zaupal:

– nastopačem, ki upokojence vabijo z obljubo po višjih pokojninah, ki jih v dveh njihovih mandatih niso dočakali in jih z njihovo pomočjo tudi nikoli ne bodo,

– tistim, ki druge zmerjajo s cepci,

– stranki, ki zagovarja vladavino kapitala, četudi govori, da »misli resno«, v preteklosti pa je bila nosilka za Slovence škodljivih zakonov, kot so na primer zakon o denacionalizaciji, zakon o privatizaciji in še nekateri,

– poslancem stranke, ki jo vodijo spreobrnjeni komunisti, ljudje, za katere ne vemo, ali so nas zavajali takrat, ko so se grebli za položaje v partiji, ali nas zdaj, ko v novi preobleki ponujajo državljanom raj na zemlji pod pogojem, da iz raja izženemo Murgle,

– ljudem, ki govorijo, da Slovenci nismo sposobni upravljati državnega premoženja, pod pretvezo, da premoženje poceni prodajo tujcem; če niso sposobni upravljati državnega premoženja, jim ne moremo zaupati vodenja države (misel sem si izposodil pri znanem Slovencu),

– stranke, ki brez sramu svoje politične in druge aktivnosti financirajo s tujim denarjem.

In kaj nam še ostane? Kar nekaj izbire imamo. Morda je prav, da jim zaupamo svoj glas, čeravno z nekoliko tresočo roko. So bliže našim predstavam o vodenju države in državljanov.

Jožef Martini, Ljubljana