Tuji izraz tee ball je znan v golfskem žargonu in pomeni »podstavek za žogico na začetnem (golfskem) udarjališču«. Direktor znanega športnega zavoda si je torej že znan tuji izraz preprosto prisvojil in z njim poimenoval domnevno novo igro, ki naj bi si jo izmislil za »bogatejši športni utrip« osnovnošolcev na razredni stopnji (Šolski razgledi, 18. maj 2018). S terminološkega zornega kota je mogoče ugotoviti, da je direktor športnega zavoda ustvaril tuj dvopomenski športni izraz tee ball (golfski podstavek za žogico in domnevno nova športna igra), ki ga nobena resnejša terminologija ne more sprejeti za svojega. Resnejša terminologija namreč zavrača dvo- in večpomenske izraze. Vsiljevanje tujega izraza pa je sploh snobistično afnanje brez primere. Kaže, da z našo materinščino res vsakdo počne, kar mu pride na misel, kot je bilo zapisano v Novi reviji (Janez Gradišnik, Slovenščina v javnosti, 1996). Žal delajo silo slovenščini celo tisti, ki bi po izobrazbi in po naravi stvari morali skrbeti za domače športno strokovno izrazje.

Vsiljevanje tujega izraza tee ball je tudi navzkriž z zakonom o javni rabi slovenščine, v katerem je še zlasti v 5., 7., 14., 15., 16., 22., 23. in 24. členu mogoče prepoznati skrb za domače izrazoslovje, ki naj bi veljalo za vse »izvajalce javnih služb in nosilce javnih pooblastil«, ki »opravljajo registrirano dejavnost in poslujejo s strankami na območju Republike Slovenije«. Med te zagotovo spada javni zavod ŠKL. Tuji izraz tee ball je očitno mogoče šteti za »novo« blagovno znamko, ki obeta razširjeno dejavnost zavoda ŠKL in temu ustrezen gmotni izkupiček. Toda temu rečemo tudi razprodaja slovenščine, ki si je javni zavod na območju RS ne bi smel dovoliti.

Zavod ŠKL na spletni strani tee ball oglašuje kot »poenostavljeno različico baseballa«. Gre torej za poenostavljeno različico že znane igre, ne pa za izum nove športne panoge. Zavod ŠKL ponuja tudi izobraževalne seminarje o tee ballu, kar nazorno potrjuje tezo o novi blagovni znamki in njeni tržni usmerjenosti (za komplet pripomočkov z dodano knjižico navodil mora šola odšteti 85 evrov). Tega pač ni mogoče zanikati. Direktor zavoda ŠKL tudi prostodušno prizna, da je skoraj trideset let potreboval za »skrben razmislek, kako spraviti nekaj novega (beri: tržno donosnega) v šolski sistem« (Šolski razgledi), čeprav že imamo dober, kakovosten učni načrt šolske športne vzgoje. Očitno je bilo tudi trideset let premalo za »skrben razmislek« o izumljanju domačih športnih izrazov. Pri ŠKL tudi še niso vzeli niti tega, da prevzete besede popolnoma podomačimo, torej govorimo in pišemo bejzbol (kot na primer kros, boks, reli, ragbi, tekvondo in tako naprej), sploh pa jih ne pišemo z veliko začetnico, kot beremo v uradni objavi. In da je mera polna, oglaša tee ball tudi ZDŠPS (Zveza društev športnih pedagogov Slovenije), čeprav bi prav od tako imenovane stroke pričakovali zavzemanje za slovensko športno izrazje.

Seveda se postavlja vprašanje, kako po domače poimenovati domnevno novo športno igro. Le zakaj tee ball ne bi bil mali bejzbol, če gre za poenostavljeno različico bejzbola, ki je namenjena šolarjem od 1. do 5. razreda? Če poznamo mali golf, mali nogomet in mali vaterpolo, je termin mali bejzbol sistemsko terminološko utemeljen. Očitno se zdi direktorju ŠKL plebejski izraz mali bejzbol premalo imeniten in tržno nezanimiv. Zdi se, da tako ZDŠPS kot ŠKL potrebujeta seminar iz slovenskega pravopisa in seminar iz domačega strokovnega izrazja kot posebne nacionalne vrednote. O dodani vzgojno-izobraževalni vrednosti novega »izuma« pa čakamo strokovno oceno pristojne znanstvene in vzgojno-izobraževalne institucije. In ne nazadnje, čakamo mnenje zavoda za šolstvo oziroma pristojne kurikularne komisije, ali res lahko vsakdo širi svoje programe v javnem šolstvu.

Silvo Kristan, Podkoren