Bilo je leta 1998, tudi tedaj je bilo v zraku svetovno prvenstvo v nogometu. Za osem dni se je Slovenija ustavila, ko je v deželo prišla Esmeralda oziroma Leticia Calderon, junakinja ene prvih južnoameriških telenovel, ki so obnorele Slovenke. V kolektivnem estradnem spominu je še vedno zapisana podoba ganjene Mehičanke z avbo slovenske narodne noše na glavi.

Eden najboljših turških izvoznih artiklov

Tudi sedaj je v zraku nogometno prvenstvo. Namesto južnoameriških so zdaj v vrhu priljubljenosti turške limonade. In namesto po blejskem otočku kot Esmeralda se po nakupovalnih centrih sprehaja neki drug zvezdnik telenovel – lepotec nad lepotci Burak Özçivit oziroma Kemal iz telenovele Moja boš. Najzvestejše oboževalke ga spremljajo že od časov, ko je igral stransko vlogo v zgodovinski telenoveli Sulejman Veličastni. Burak je tako postal eden najboljših turških izvoznih artiklov, ki lahko v srednjeevropski državi, kar naj bi bila Slovenija, mirno zbere tolikšno množico, kot jo je njegov predsednik Erdogan na predvolilnem shodu v Sarajevu. Z Burakom Özçivitom so Slovenke dobile to, česar si niso smele zaželeti v času otomanskih vpadov: vse so postale Alenčice, zatreskane v brkatega Turka.

Tako so nam v zadnjih treh dneh skušali dopovedati tisti, ki so igralca in manekena pripeljali v Slovenijo. To pa ni bila televizija, na kateri predvajajo njegovo trenutno uspešnico, temveč nakupovalna središča. Cene njegovega obiska ne želijo razkriti, češ da je poslovna skrivnost, ni pa skrivnost, da so morale oboževalke, ki so se hotele z lepotcem fotografirati, kupiti bone nakupovalnih centrov v vrednosti od 100 evrov za avtogram, 150 evrov za fotografijo ali 250 evrov za oboje skupaj. Kar pa ni bilo zagotovilo, da bodo to zares dobile, saj so med vsemi kupci bonov izžrebali srečneže. Za vse druge je bila na razpolago možnost, da igralca vidijo v katerem od nakupovalnih centrov.

Hčerke bi mu dale telefonsko številko

V Ljubljani se je prikazal danes. Med trgovinami so ga pričakala večinoma mlada dekleta. »Ne, nimam njegovega posterja v sobi,« je zatrdila Mija, ki si je prišla ogledat lepotca skupaj s sošolko. »Takoj po pouku sva prišli. Varnostnike sva vprašali, kje bo hodil, in si izbrali najboljše mesto, da ga bova fotografirali.« Ne dotaknili, ga prosili za avtogram, temveč ga fotografirali. Tako kot vsa druga kričava dekleta. To je bilo pravzaprav presenetljivo glede na to, da naj bi bile glavne gledalke telenovel malce starejše ženske. No, tudi teh je bilo nekaj na sprejemu. Gospa Branka je prišla kakšno uro pred napovedanim obiskom, malce posedela v kavarni, nato pa vztrajno čakala. »Veste, on je zame kot sin,« je zaupala. »Če ga ne vidim vsak dan, sem žalostna.«

Zbrano množico sta od časa do časa presenetila krik in vreščanje, a je šlo za lažne alarme. »Joj, srce mi razbija,« je dahnila srednješolka, ki je visela na ograji. Organizatorji so se pohvalili, da se bo Turek sprehodil po zelo dolgi rdeči preprogi. Res so jo razvili po vsem nakupovalnem centru, ob njo postavili varnostne ograje, nanjo pa so se navesila dekleta. Nekatere napravljene do zadnje podrobnosti, kajti to ni moški, ki bi ga tako kot gorskega zdravnika starejše mamice prosile za zdravstvene nasvete, temveč moški, ki bi mu hčerke dale telefonsko številko. Nekatere so ga vabile z rožami, predstavniki turške diaspore pri nas s turškimi zastavami.

Ko je končno prišel s petnajstminutno zamudo, je svojo nalogo oddelal malce hladno, a izjemno profesionalno. Njegov skoraj enourni mimohod med trgovinami je spremljalo vreščanje, ki se je selilo za njim. Tiste, ki so imele srečo, so se ga dotaknile, druge so skušale ujeti najboljšo fotografijo, sveti gral lovljenja Turka pa je bil selfi z njim, ki so ga še skoraj isto sekundo, kot so ga posnele, poslale prijateljicam. Nato so se postavile pred velik zaslon in prenos Turkovega sprehoda po nakupovalnem središču gledale tako, kot so sicer vajene njegove podobe: po televiziji. Ko bo na televizijo prišel kakšen drug telenovelski lepotec, ki ga bodo mediji prodajali kot veliko zvezdo, pa bo Burak v hipu pozabljen.