Predsedniške volitve v Kolumbiji so prve po podpisu mirovnega sporazuma med vlado predsednika Juana Manuela Santosa in gverilsko skupino Farc novembra 2016. Udeležilo se jih je 53,3 odstotka od 36,6 milijona volilcev, kar je veliko v primerjavi s preteklimi volitvami, ko se je glasovanja vzdržalo običajno od 50 do 60 odstotkov volilnih upravičencev. V drugi krog sta se uvrstila 41-letni desno usmerjeni Ivan Duque in 58-letni Gustavo Petro, ki pripada levici.
Za Duqueja, ki ga je kandidirala stranka Demokratičnega centra, podprlo pa ga je še pet desničarskih strank, je glasovalo 39 odstotkov oziroma nekaj več kot 7,5 milijona volivcev. Na drugo mesto se je s 25 odstotki ali malo več kot 4,8 milijona glasov uvrstil Petro, kandidat levičarskega gibanja Humana Kolumbija. Oba sta bila marca letos izvoljena tudi za senatorja. Med kandidati drugih strank, ki so se predstavljali za politično sredino, je presenetil nekdanji župan mesta Medellina, Sergio Fajardo. S 24 odstotki glasov se je uvrstil na tretje mesto. Bivši podpredsednik države German Vargas, ki so ga podpirali politični privrženci odhajajoče vlade, je zbral 7 odstotkov glasov in pristal na četrtem mestu, zato analitiki označujejo predsednika Santosa za največjega poraženca teh volitev. Za te glasove se bosta v drugem krogu potegovala Duque in Petro.
Spremenil bi mirovni sporazum
Duqueja, po poklicu pravnika, je za svojega kandidata izbral nekdanji konservativni predsednik države in sedanji vodja stranke Demokratičnega centra Alvaro Uribe. Ta je vodil državo v letih 2002–2010, tretjič pa kljub priljubljenosti ni mogel kandidirati zaradi nove omejitve na en mandat. Politični program Duqueja je uglašen z Uribejevimi neoliberalnimi stališči, to so večja varnost in učinkovitost pravosodja v boju proti kriminalu in korupciji. Napoveduje okrepitev vojske in policije ter ostrejšo kaznovalno politiko. Na ekonomskem in socialnem področju predlaga med drugim znižanje davkov, sprejem fiskalnega pravila, razvoj na osnovi novih tehnologij, več gospodarskih spodbud in učinkovitejšo socialno politiko. V nasprotju z mirovno politiko predsednika Santosa, za katero je ta prejel Nobelovo nagrado, Duque predlaga, da se mirovni sporazum med vlado in gverilskim gibanjem Farc spremeni tako, da bi nekdanjim pripadnikom tega gibanja lahko sodili za storjene zločine.
Zaskrbljeni za varnost kandidata
Njegov protikandidat Petro, po poklicu ekonomist in bivši župan glavnega mesta Bogota, ki je nekoč pripadal zdaj že opuščenemu gverilskemu gibanju M-19 (1970–1990), je postal najvplivnejši levičarski voditelj v državi. A se ne zavzema za uvedbo socializma, temveč za vzpostavitev socialne države po skandinavskem socialdemokratskem vzoru. V Kolumbiji je lani v revščini živelo okoli 30 odstotkov prebivalstva, nezaposlenost je bila 12-odstotna, zato predlaga večjo vlogo države v gospodarstvu ter razširitev socialne politike predvsem na področju izobraževanja, zdravstva in pokojnin. Ekonomski razvoj mora po njegovem prepričanju temeljiti na razvoju industrije in ne na primarnem sektorju kot doslej. Ena od značilnosti letošnjih volitev je bila prav ta, da se je levičarski kandidat vse od 40. let prejšnjega stoletja prvič približal realni možnosti, da bi postal predsednik Kolumbije. Da je temu tako, je več vzrokov, med drugim umori levičarskih protikandidatov, zato se nekateri bojijo tudi za Petrovo usodo.
