V naslednjih vrsticah poskušam kratko predstaviti, kako sam dojemam bistvo tega, kar sta povedala Kučan in Jambrek. Ker bom njuna mnenja primerjal in se do njih tudi opredelil, ni odveč, če najprej povem, kakšni so moji pogledi na osrednje družbene probleme, s katerimi se srečujemo v Sloveniji pa tudi širše. Predvsem sem zagovornik socialno tržnega gospodarstva, skrb za njegovo učinkovito delovanje pa lahko po mojem prepričanju zagotovi le močna država, ki se jo učinkovito in pošteno upravlja v korist večine. Spričo te usmeritve sem dokaj kritičen do razmer, ki jih zaznavam v Sloveniji. Predvsem me moti naslednje: nespoštovanje temeljnih vrednot v politiki (zavajanja, laži, korupcija…); neučinkovito upravljanje države in državnega premoženja, ki se neredko nesprejemljivo podreja interesom domačih elit in tujega kapitala; neučinkovitost sodnega sistema, ki se najbolj kritično odraža v obravnavi koruptivnih ravnanj nekaterih vodilnih politikov; revščina, ki je imamo nedopustno veliko.

In zdaj o vsebini obeh intervjujev. Naj začnem s Kučanom. Tudi to pot se je prepričljivo predstavil kot pristaš socialno tržnega gospodarstva, pa tudi njegovim ocenam razmer v Sloveniji se zagotovo mnogi pridružujemo. Sam v tem, kar je povedal, zaznavam tudi nekatera mnenja, ki so mi nova in upoštevanja vredna. Eno teh se nanaša na upravljanje EU, ki po njegovem ne ločuje ustrezno med interesi političnih strank in interesi držav članic EU, kar bi bilo nedvomno treba popraviti. Tudi njegovo pojasnilo, kateri stranki bo na volitvah namenil svoj glas – za zdaj se namreč še ni določneje opredelil – je zanimivo in upoštevanja vredno.

Tudi Jambrek je povedal veliko takega, čemur sam pritrjujem, v nekaterih, žal ključnih pogledih, pa se mu ne pridružujem. Prepričal me je namreč, da je privrženec neoliberalizma, to je ideologije, ki verjame v izjemne zmožnosti nereguliranega trga in se zato zavzema za šibko državo in posledično nizke davke, njeni praktični rezultati pa so predvsem splošen razkroj etičnih vrednot, nesprejemljive socialne razlike, vse težje obvladljive gospodarske krize, v zadnjem času pa tudi pojavi posodobljenega fašizma. To svojo usmeritev Jambrek predvsem dokazuje z ocenami, da v Sloveniji danes ni večjih problemov z izjemo enega: davki so bistveno previsoki. Primerjave z drugimi državami v EU sicer kažejo, da Slovenija po višini davčnih bremen v EU ne odstopa od povprečja (dobiček obdavčujemo celo izjemno nizko), pa vendar pri nas znaten del politike podobno kot Jambrek previsoke davke izpostavlja kot enega osrednjih problemov države. V ozadju teh ocen so slej ko prej predvsem zasebni interesi.

Zgolj še nekaj besed o tem, kako bosta Kučan in Jambrek po njunih napovedih volila na nedeljskih volitvah. Kučan zagotovo ne bo volil Janševe SDS, Jambrek pa naj bi volil prav to stranko. Te napovedi ne presenečajo. Kučanova sploh ne, Jambrek pa s svojo naklonjenostjo Janši predvsem izpričuje svojo neoliberalno naravnost; tudi Janša je namreč že v dveh primerih, ko nam je po letu 2004 vodil vlado, dokazal, da so mu ideje neoliberalizma blizu in jih zna v praksi tudi učinkovito udejanjiti. (Ta čas si sicer naklonjenost volilcev kupuje s povsem drugačnimi, celo zelo socialno naravnanimi obljubami.) In če bo Janši uspelo, da še tretjič prevzame vladno krmilo, se nam obeta še več takih sprememb, po katerih se odlikuje neoliberalizem. Od tega pa si tudi Jambrek osebno oziroma njegova univerza lahko obeta koristi.

Andrej Cetinski, Ljubljana