»Je Chris Froome ostal v ospredju? Sam, 80 kilometrov? Se šalite? Je res v rožnati majici? Kot Landis. O, Jezus!« je bil odziv Georgea Bennetta v cilju petkove kraljevske etape kolesarske dirke po Italiji v Bardonecchii. Kratka izjava, ki je na družbenih omrežjih hitro podrla rekorde in zaznamovala dogajanje na cesti ob koncu 101. izvedbe rožnate parade. Začudenje in presenečenje Novozelandca iz ekipe LottoNl-Jumbo – za Froomom je v Rim pripeljal kot osmi in ni tisti Sam Bennett, ki je v izjemnem slogu dobil sprintersko parado v večnem mestu – odražata vzdušje konca Gira. Vstajenje nebeškega Froomyja je prestalo tudi sobotno etapo do Cervinie in nedeljsko sprintersko procesijo, ki ni odločala o ničemer več.
Mala izzivanja lanskega zmagovalca Toma Dumoulina v soboto proti Cervini so bila le del potez za osebno uteho, potem ko je Nizozemec bolj kot ne zaradi podcenjevanja, slabe presoje dogajanja na cesti in slabše pomoči ekipe moral podariti skoraj dobljeno partijo. Verjetno. Kolesar Skyja je, za zdaj do dokončne presoje WADA in UCI, vpisal še tretjo zaporedno zmago na tritedenskih dirkah. Po zaslugi poguma, srčnosti in samozavesti. »Ko je Dumoulin pospeševal, me ni zaskrbelo, nisem bil pod stresom. Vse sem želel imeti pod nadzorom. Sprintal sem tudi v cilj, saj sem želel obdržati modro majico hribolazca. Giro je bil brutalno zahteven. Poglejte, kaj se zgodilo Pinotu,« je na stanje tekmecev opozarjal Chris Froome.
Francoz je bil poleg Yatesa in Domenica Pozzoviva eden od žrtev zadnjih stotih kilometrov v gorah. Omenjena trojica je bila skupaj z Dumoulinom pred kraljevskima gorskima etapama na prvih treh mestih. Kakor koli, v vseh pogledih se je pokazalo, da Giro ni končan do zadnjega kilometra klancev. Sobota je bila za nekatere zadnji poskus za dan slave. Med ducat kolesarji v begu je bil tudi Matej Mohorič. Ubežna skupina je bila po pričakovanjih izjemno močna, saj je bila to zadnja možnost za številne odlične hribolazce, ki so bili večinoma prej vezani na druge naloge v ekipah. Matej Mohorič je druščino (Nieve, Gesink, Brambilla, Ciccone) poskušal malce presenetiti v spustu s prvega od treh vrhov najtežjega dela Gira, si privozil dobre pol minute prednosti ob doseganju rekordnih hitrosti blizu 100 kilometrov na uro, a je bila prednost dovolj le za nekaj kilometrov lažjega dihanja, preden je Bask Mikel Nieve stopil na pedala na polno. Glavnina s Frooomom in Dumoulinom je Mohoriča ujela nekaj kilometrov pred ciljem. Kolesar iz Podblice je vseeno z odliko opravil z Girom. Včeraj je pilotiral še sprinterja Bonifazia do 7. mesta. Svoji ekipi Bahrain Merida je privozil etapno zmago. S tem se lahko pohvali manj kot polovica desetih nastopajočih zasedb. Za zasedbo Milana Eržena ima izjemno opazna vloga slovenskega kolesarja še večjo vrednost, ker je Domenico Pozzovivo v kraljevski etapi omagal in v skupnem seštevku končal na petem mestu. »Domenico je imel na prelazu Finestre le nekaj slabih trenutkov,« je pripomnil Matej Mohorič. Jan Polanc je z 21. mestom v Cervinii in 11. v Rimu nakazal, da bi Giro morali voziti še en teden. V Rim je v slogu novinca pripeljal tudi Domen Novak.
In zakaj je simpatični Bennett kot nejeverni Tomaž iz svetopisemske lirike omenil Landisa? Američan je s podobno akcijo zaznamoval francoski Tour pred dvanajstimi leti, bil kasneje pozitiven na dopinškem pregledu ter izbrisan s seznama zmagovalcev. Tudi zgodba rožnatega Frooma vsaj nekaj časa še ne bo potrjena. Primer salbutamol morda ne bo končan niti pred Tourom. Bennett se je (za napačno razumevanje) besed kasneje opravičeval, češ da to niso namigovanja in podtikanja. »Pravim samo, da je naredil večjo vrnitev, kot je velikonočno vstajenje.« George B. Froome na to odgovarja: »Razumem, da nekateri vlečejo vzporednice in primerjave, a imam čisto vest.«
