V Gledališki pasaži ni dnevne svetlobe. Tam v mali trgovinici trikrat na teden sedi gospa Majda Hribernik. Tako, kot je to počela tudi njena mama Pavla Šteblaj. V trgovinici, kjer prodajajo pozamenterijo in oblačijo gumbe. Čeprav je trgovinica majhna, jo že desetletja dolgo poznajo predvsem Ljubljančanke. Malce zaradi gumbov, malce pa zaradi nogavic.

Pavla Šteblaj je namreč svoj posel začela s krpanjem najlonk. »Včasih, ko tu še ni bilo pasaže, tam v šestdesetih letih, sta tu stala dva kioska – v enem je bil čevljar, v drugem je moja mami popravljala nogavice, najlonke. Gospe in gospodične so v stale v vrsti, da so mami dale strgane nogavice, ki jih je ponoči zakrpala, saj so bile najlonke tedaj dragocene. Ko so naredili pasažo, so ji dodelil ta lokal,« je razložila gospa Majda. V trgovinici je začela oblačiti gumbe: »Mami je bila zelo podjetna in se je lotila vsega, kar je znala.« Gumbe so oblačili za krojaške in šiviljske salone: »Od tega smo živeli. Tedaj so vse nosile obleke šivati in oblečeni gumbi so bili nuja.«

Narejeno s srcem in dušo

Majda je pomagala mami: »Med predavanji na faksu sem hitro prišla sem, naredila nekaj gumbov in se vrnila na predavanja.« Študirala je kemijo in se je zaposlila v Leku. Mama je ni nikoli silila, da bi prevzela trgovino. »Najprej sem si zamislila, da ne bi nikoli delala v delavnici pri mami. Pa se je življenje tako obrnilo, da sem tukaj, in vse je prav,« je razlagala z iskrenim veseljem v očeh. Kot je dejala, v delu neizmerno uživa. Dela v petek, soboto in ponedeljek, druge dni ji pomaga sodelavka: »Z veseljem pridem. Kakšne stranke pridejo prav tedaj, ko vedo, da sem tukaj, in mi pokažejo, kaj so naredile. Recimo kaj za vnučka. Saj je res, da marsikaj od tega lahko kupiš, a to je narejeno z dušo in dano s srcem.«

Čeprav je lokal zaradi birokracije trikrat zamenjal ime, še vedno vsi rečejo, da gredo k Šteblajevi. »Tudi meni še kdo reče Pavla, kot je bilo ime moji mami,« se je zasmejala in še razložila, kako ji gospe razlagajo, da so še kot študentke hodile sem popravljat nogavice. A najbolj ji je všeč, da ljudje še vedno kaj popravijo: »Ali pa da kupijo obleko in na njej kaj zamenjajo, da potem niso taki kot drugi,« je razložila z žarom v očeh, oblečena v preprosto temno modro obleko, ki jo je olepšala z okrasnimi trakovi in seveda v isti vzorec oblečenimi gumbi: »Ja, da pokažem, kaj se lahko naredi s tako majhnimi dodatki.«

Gumb je velik zaklad

Gospa Majda je ena tistih, ki cenijo male radosti. »Tako fino mi je, da pridejo starejše gospe in rečejo, da kako so vesele, da smo še vedno tukaj. Potem pa kupijo elastiko, da si popravijo hlače,« je razlagala še naprej: »Joj, zelo mi je všeč, da katera pride in išče točno določene gumbe in potem jih najdeva, tako sem vesela, kot da bi našla zaklad.« Včasih pridejo tudi kakšni tujci: »Niti ne vem, kje so slišali za nas. Največkrat pridejo, če jim lahko popravim zadrgo. Ni problema, lahko zamenjam kljukico.« Včasih so veliko delali za frake in poročne obleke, zdaj imajo največ naročil iz gledališč. Alan Hranitelj je recimo njihova stranka: »Res zna ceniti ročno delo in rokodelske stvari. Imel je razstavo, na kateri so bili na vseh oblekah naši gumbi. Kar topila sem se, ko sem to videla.«

Gospa Majda v trgovini ni zaradi denarja, ampak zaradi veselja: »Vesela sem, da ljudje še znajo ceniti ročno delo. To me žene naprej,« je razlagala in razmišljala o prihodnosti: »Hčerka Ana pravi, da ne smemo pustiti kšefta, ker se bo babi tam nekje zgoraj zelo jezila.«

Nato je stopila v svojo »delavnico«. Na ozki polici še ožjega prostora stoji stroj za oblačenje gumbov. »No, bom naredila enega,« je dejala, vzela pravi nastavek, košček blaga, gumb primerne velikosti, ga stisnila in že je bil oblečen v svilo. »Izvolite, za srečo,« je rekla in se nasmejala.